Kaj reči na pot festivalu, ki je nastajal več kot leto dni, v tem letu izgubil ustanoviteljico in se rojeval v sedmih mesecih zaprtja domačih odrov ter skoraj popolni izolaciji od mednarodnih odrov? V prihajajoči festival Mladi levi zremo z oprezno radostjo in upanjem. Zasnovan je velikopotezno – da bi dokazal, da je oder še vedno relevanten javni prostor, da so festivali še vedno lahko prostori in kosi časa, ki generirajo skupnost; da bi omogočil prostor mednarodne in lokalne izmenjave, da bi spet živo komuniciral z občinstvi, da bi dal prostor, čas in pozornost – umetnosti!

Zasnovan je tudi kot poklon Nevenki Koprivšek, ustanoviteljici festivala. Mladi levi so njena dediščina, ki ostaja vsem nam, upamo, da tudi zanamcem. Letošnji festival priča tudi o pomembnosti negovanja vezi med ljudmi, v vseh majhnih lokalnih skupnostih in mednarodno – nezmožnost potovanj nas je povezala v tem, da če umetnosti ne doživljamo skupaj, lahko o njej še vedno skupaj govorimo – mimo meja, zaprtij in izolacij.

Ob radosti – previdnost. Zamisli nikoli niso neposredno prevedene v realnost, a v današnjem času je načrtovanje skoraj domena naivnih. Letošnji festival je seveda »koronski« festival. A kot avtorice na Mladih levih ne delajo ženskih predstav in pisatelji ne pišejo begunskih romanov – tako se me otepamo te nalepke. A kljub temu da vsako naše gledanje in doživljanje ter seveda tudi ustvarjanje zaznamuje duh časa, je vseeno preozko označiti festival za zaznamovan le s krizo zadnjega leta in pol. Kako sploh misliti krize današnjega časa – in kaj so sploh miselni zapiki kriz, okrog katerih bi lahko organizirale vprašanja in odgovore: alternative, utopije, revolucije ali morda iskanje stvari, ki so dobre, vredne ohranitve, vzdrževanja in skrbi?