V zadnjih letih smo veliko govorili o pripravljenosti na spremembe, o akciji in pravični tranziciji, a takšne realnosti, kot jo živimo zdaj, si nismo niti predstavljali niti želeli. Pandemija je v manj kot mesecu dni ustavila življenje. Promet je zastal, zaprli so se šole, gledališča, trgovine, gostilne. Je to predah ali začetek neke nove realnosti? Začetek nečesa, kar se nam izmika med prsti, kar je nepredvidljivo, neulovljivo, neznano – a vemo, da je pred nami. Ne vemo niti, ali je daleč ali čisto blizu, in če si še tako želimo stare realnosti, je ta že mimo, odšla je kot tista babica s kolači.
Ta čas označujejo neizmerna krhkost, ranljivost, strah, pa tudi jeza – in vseh teh občutij se gledališče ne boji pokazati. Ranljivost naših teles, odnosov, ranljivost narave in neskončno čakanje. »Da vas ne bi morali sami ubiti, so vas okužili s tistim čakanjem, ki vas ohranja pri življenju in vas počasi ubija,« je dejal bosanski nobelovec Ivo Andrić, ko je opisoval čakanje, ki je lahko ena največjih oblik nasilja. »Če koga okužite s čakanjem, je to najvarnejši način, da ga nadzirate, da ga naredite za nepremičnega in neškodljivega, popolnoma in za vedno. Ta prevara čakanja je težja od katerega koli zapora in močnejša od najmočnejših nasilnežev. Za nekatere mineva stoletje v mučnem in brezplodnem čakanju, za druge pa – dobijo vse, kar si želijo in si upajo, ne da bi čakali.« Pravijo, da je korona iz ljudi potegnila najboljše in najslabše. Neenakost se je le še poglobila, premnogi si mastijo brke na račun stiske drugih. Je pa kriza ljudi tudi povezala, pojavili so se novi načini medsebojne pomoči, akcije, odpornosti in solidarnosti.