Mladi levi so vedno cenili moč individualne zgodbe – močna zgodba posameznice_ka je zgodba vseh, je univerzalna, a letos se zdi, kot da festivalski program sestavljajo večinoma predstave, ki presegajo individualno, intimno, osebnoizpovedno, ki poskušajo seči na raven kolektivnega ali celo onkraj človeškega. Preseči uprizarjanje naših individualnih poskusov in hotenj ter ustvariti to, za kar slutimo, da nas bo rešilo; naj bo to rešitev iz osame in izolacije v hitrem svetu ali iz sistemskega primeža, ki nas melje in ohranja v mlinu nepravičnosti ter se čuti kot neprebojen. Večinoma so slutnje rešitev povezane s skupnostjo, s sodelovanjem. Letošnji Mladi levi tako še bolj kot pretekla leta prizorišča odpirajo participatornim projektom, predstavam, ki dobesedno in simbolno dajejo glas in prostor tistim, ki so redko na odrih ali nimajo dostopa do javnega glasu, in pa predvsem umetnicam in umetnikom, ki v umetniških delih iščejo sodelovanje onkraj svojih »mehurčkov«, onkraj človeškega, in pa načine, kako biti skupaj. Festival preveva nežnost (ki etimološko izhaja iz nege, negovanja – skrbi, torej), naj si bo v iskanju drugačnih registrov moškosti, uprizarjanju objokovanja, ki preči sredozemske tradicije do današnje žalosti morja, ali pa v zdravljenju zidov z akupunkturo, okušanju nečloveških holobiontov ali zgodbah in glasovih nečloveških živali. Nežnost prepoznamo predvsem v poskusih iskanja uprizoritvenih formatov, ki omogočajo estetske pa tudi druge preboje v skupno brez nasilnih poskusov, le s ponujeno roko, priložnostjo, prijaznostjo, ustvarjanjem konteksta, ki ponuja milino.

Že petindvajsetkrat smo festival spremile_i na pot s spodbudnimi besedami – festival je konec koncev manifestacija našega celoletnega dela, a tudi naših aspiracij, želja, prepričanj in nekakšna projekcija; vanj odtisnemo ne samo estetski pečat, ampak tudi vrednostni naboj Bunkerja ter neko utopično vizijo skupnosti, za katero sicer vemo, da je začasna, a tudi življenje je začasno, pa ga vseeno jemljemo z vso resnostjo.
Pred časom smo se, ekipa Bunkerja, udeležile_i tečaja prve pomoči. Seveda je reševanje življenja neprimerljivo z organizacijo festivala, a ponuja prelepo analogijo. Ko človeku zastane srce, običajno ne preneha delovati, le namesto skupnega utripanja vsako srčno vlakno trepeta po svoje. Šele električni impulz od zunaj ga lahko vrne v skupni ritem. Morda lahko šestindvajseti festival Mladi levi vzamemo kot priložnost in možnost, da si pustimo, da nas impulzi umetnosti, druženja, pogovorov – vsega skupnega – spodbudijo k nekaj skupnim utripom.

Veselimo se biti skupaj z vami!

ekipa festivala Mladi levi