Mladi levi skušamo vsako leto artikulirati in zaznati nove trende na polju scenskih umetnosti, v zaletu ujeti tisto, kar nastaja ta hip, kar vibrira in se odziva na aktualne družbene spremembe. A spremembe se v resnici dogajajo zelo počasi ali sploh ne, kriza se le še poglablja, poglabljajo se neenakosti in enakopravnosti je vedno manj, rešitve se vedno znova izmikajo in oddaljujejo.

In ker strah ni nikoli prav daleč od upanja, lahko želje in hrepenenja kaj hitro postanejo orodje barantanja, manipulacije in izkoriščanja. Kakšno je upanje ljudi, ki želijo živeti v dostojnih razmerah in tvegajo vse, da bi preživeli ali prečkali meje evropske trdnjave? Kam potonejo njihova življenja, želje in talenti? Zakaj si pred vsem tem tako radi zatiskamo oči?

Včasih je realnost preveč strašna, da bi lahko v njej videli kaj lepega, da bi do nje lahko zavzeli potrebno umetniško distanco. Ne vem, ali je stopnja upanja premo sorazmerna s stopnjo nezadovoljstva in obupa, a zdi se, da ravno hrepenenje in vera v drugačne čase nekako prežemata letošnji program Mladih levov.