Gledališče je verjetno ena izmed najbolj stvarnih oblik umetnosti, saj je v svoji fizični prisotnosti skorajda otipljivo, vedno se dogaja tu, pred nami, v času in prostoru, ki si ga neizogibno delimo. Je morda ravno zato to tudi najkrajša pot do našega uma in čustev? Če drži, da odnos družbe do stvarnosti, predmetov, podob, zvokov, produktov in dogodkov odraža stanje v družbi, se zdi, da so ravno ti odnosi v osrčju letošnjega festivala.

Skozi festivalsko prizmo čustvenega materializma, kot nekakšnega namišljenega skupnega imenovalca predstav, se bodo razvrstile umetnice in umetniki, ki vsak na svoj način posegajo, pričajo ali vzpostavljajo stališče do teh odnosov. S praskanjem po površini stvari, kot so stare maske, kamni, arhivi, zapiski, stroji, roboti, orodje, vsakdanji kuhinjski ali tehnološki pripomočki, umetniški artefakti, trupla, hrana ali sama narava, bomo odstirali plasti razčustvovanega sveta. Nevenka Koprivšek, direktorica