Ob vseh krizah, za katere se zdi, da jih je nujno rešiti, preden nam uničijo življenje, hitro zaidemo k misli, da je umetnost na nek način odvečna. Da je nekakšen višek, s katerim se bomo ukvarjali v »boljših časih«, ko bomo rešili ekološke, politične in družbene urgence. Ampak takšen zaključek pomeni tudi priznanje, da je človeško zmožnost kompleksnega razmišljanja o prepletenih plasteh, ki ustvarjajo družbo, nadomestila logika algoritmov, temelječih na kratki in čustveno nabiti komunikaciji, ter poenostavljenih političnih sloganov.

Ampak umetnost pripada vsem in pripada nam zdaj. Umetnost ni dekoracija in ni presežek, s katerim se ukvarjamo, ko nam zmanjka drugih »žarišč«. Potrebujemo jo vedno; zato, da nam pomaga premišljati probleme, pa tudi zaradi estetskega ugodja − pravzaprav pa občutka čudenja, skupnosti, ugibanja, presenečenja, morda celo dolgčasa. Lahko ji sicer pripišemo mnoge pozitivne »učinke«, a ti hitro vodijo k spodbujanju zgolj ene – poučne – dimenzije umetnosti in kulture. Še enega od poskusov prisvajanja umetnosti, ki se mu Drugajanje skuša upreti. In tudi zato program sestavljajo predstave, ki ne nosijo nujno pedagoških sporočil, čeprav naša glavna ciljna publika ostajajo srednješolke in srednješolci.

Letos Drugajanje poteka v šestih mestih: Ljutomeru, Mariboru, Ptuju, Celju, Ljubljani in Kranju, program pa sestavljajo domače (ko)produkcije. S tem festival razvija tudi pomembno gostovalno mrežo, ki seže preko kulturno-umetniških centrov države, in, upajmo, deloma tudi preko omejitev medkrajevnega javnega prevoza, ki mnogokrat predstavlja veliko oviro pri obiskovanju večernih predstav izven svojega kraja. Kljub temu pa je ta mreža zgolj poskus enega festivala. Želimo si, da bi v prihodnje mreženje preseglo Drugajanje, Drugajanje pa preseglo samo sebe in obiskalo še več mest, še več dijakov in sklenilo še več prijateljstev z lokalnimi organizacijami, ki predstavljajo pomembne soorganizatorje, sodelavce in glasnike Drugajanja v lokalnem okolju.