Območje obravnave leži na pobočnem obronku parkovnega gozda južno od Tivolskega gradu in obroblja travnato jaso, ki se tukaj globoko zajeda v gozdno pobočje. Včasih je bilo skupaj z jaso del celovite ureditve letnega gledališča.Označeni prostor leži v brežini ujet v razcepu med uhojeno gozdno potjo in ozko teraso, ki je v preteklosti obdajala gledališko prizorišče na jasi. Pot je vlažna in dobro prehodna, navezuje se na in večjo pot višje v brežini. Za dve telesi široka terasa je pri tleh komaj zaznavna, zaraščena in zapuščena, prekrita s sloji odpadlega listja in vej, njen položaj še najbolj razkrivata očiten lok uravnanega terena in niz dreves, ki obrašča zunanji rob.Mala opazovana krajina, v ničemer posebej ne izstopa iz širše okolice. Grbinast, vlažen, težko prehoden in slabo vzdrževan pobočni teren je prekrit z ostanki listov, vej, odmrlih dreves in druge vegetacije ter bujno zraščen z gozdno podrastjo. Zaenkrat je prostor še zelo svetlo osenčen s komaj dobro olistanimi krošnjami treh zelo visokih dreves in okoliškega listnatega gozda. Mlada drevesa, grmi in zelnata podrast so ta čas zato še vedno bleščeče zeleni, pravkar odcvitajo vetrnice in zadnji beli cvetovi se redko raztreseni naokrog bleščijo na pestri pomladno zeleni listnati preprogi. Bukev, gaber in…

Z vznožja hriba gledam dve drevesi, ki delujeta kot vrata proti grebenu na vrhu. Tam vidim tekače, ki se v silhuetah pojavljajo in izginjajo. Kot iz nikoder se pojavi srna in steče mimo. Za njo mlad, vzhičen črni pes, ki na srečo zgreši sled in se vrne nazaj na jaso. Ko se akcija umiri, neham razmišljati o tem uokvirjenem pogledu navzgor proti hribu, za katerim se je sonce že skrilo. Desno drevo, najbrž bukev, mi najbolj pritegne pozornost. Izgleda, kot da so jo obrezovali, saj se šele precej visoko razveja v večglavo krošnjo. Štrclji nerazvitih vej delujejo kot opazujoča očesa, ki strmijo v vse smeri. V bistvu je kot nek totem, čuden in divje motreč. Na spodnjem delu debla sta vrisana dva srčka z inicialkami. Višji zgleda večji in nekako razpotegnjen, kot da bi bil vrisan dolgo tega in preoblikovan, raztegnjen ob rasti. Razmišljam, kako sem bil včasih proti takemu “izrabljanu” debel za ljubezenske oglasne panoje. To razpotegnjeno srce pa mi je zdaj kar všeč. Najbrž, ker sva tukaj skupaj.Ozrem se v tla. Ob zaprtih zvončkih (ki najbrž samo izgledajo podobno, ker so beli in skodeličasti) je veliko preperelega lesa in listja. Ob levem drevesu je neka izboklina, prerasla z…

Popis pokrajine je transkripcija zvočnega posnetka, ker sem pri opazovanju lokacije snemala svoje pripovedovanje o tem, kaj tam opažam in doživljam, saj mi je bilo to bolj praktično kot direktno zapisovanje. Pri prepisu zvočnega posnetka sem kljub preoblikovanju pogovornega jezika pazila, da je ta direkten in verodostojen toku misli iz posnetka. Izbrani kotiček v Tivoliju opazujem iz spodnje strani, osredotočena sem na obe drevesi in prostor med njima. Preden sem začela opisovati moje doživljanje tega kotička, je čez njega stekla srna. Bolj kot to, da bi se sploh lahko sprostila in zgolj opisovala ta prostor, se, odkar sem prišla sem, ukvarjam z vprašanjem, zakaj si je Tery izbrala ravno ta prostor v Tivoliju. Ne voham ničesar razen cigaretnega dima. Vidim gozd, po tleh je veliko fake zvončkov oziroma mini telohov. Edino, kar je tuje v prostoru, je svetlo modra volna, ki označuje izbrani kotiček. Sonca ni več. Mrzlo je. Drevesa so res velika. Poganjajo mladi listki. Na deblih so hudi vzorci, ki spominjajo na možičke. Nekdo je v deblo vrezal srce. Težko se vidita obe črki v srcu. Vid mi pove, da piše »U + J«. Veliko je malih poganjkov okrog dreves. Na tleh je tudi veliko suhih in mrtvih…

Ura je 10 zjutraj in po kolesarjenju naokoli po parku Tivoli najdem delček pokrajine, ki nas bo vabil k opazovanju in branju. Ko sem se vozila mimo Plečnikovega letnega gledališča sem namreč nad njim, na levem robu, zagledala ogromne zaplate vijoličastih cvetic, ki naznanjajo pomladno brstenje in prebujanje in vedela sem, da mora biti »Vrt« tam nekje, zato sem šla po parih stopnicah navzgor in takoj na desnem zagledala najverjetneje že dolgo padlo drevo in korenine, ki so zdaj kup in gostišče ter rastišče mnogim mladim drevesom in drugim rastlinam.Izbrani delček zamejujejo 3 točke: levo in desno sta dve precej visoki drevesi, spredaj pa tale kup, ki nastaja okoli izruvanih korenin. Levo drevo ima spodaj nekaj drobnih tankih vejic in se šele nato razveja v 2 večji in širši veji, ampak do vrha ostaja precej ozko, verjetno tudi zato ker je tukaj kar gužva in ni prostora za širjenje. Enkrat mi je nekdo povedal, da čeprav se zdijo veje in krošnje v gozdovih prepletene se, če pogledamo od spodaj gor, nikoli zares ne križajo.Deblo levega drevesa poraščajo drobne zaplate maha, ali celo kakšen lišaj. Mogoče so bile nižje veje kdaj obrezane/odsekane. Pred njim je tretja točka – majhen kup, ki…