Mrači se, september skorajda neopazno skrajša dan ravno toliko, da je treba premestiti časovni okvir sprehodov čez Rožnik. Na Rožnik grem skoraj vsak dan. Če v ljudeh najdemo pokrajine, v Agnes Varda plaže, bi v meni verjetno našli Rožnik. Pa vendar majhen košček, ki se razpenja nad kamnitim stopniščem, obiščem prvič. Park ima svojo prometno ureditev, po kateri se sprehajalci zelo radi ravnamo. Vem, da sem že bil blizu te izbrane pokrajine, najbližje v tistih nekaj poletnih nočeh, ko se travnik pod njo spremeni v festivalsko prizorišče. Ob pokrajini je pot ena tistih skrivnih, a dobro uhojenih gozdnih poti, ki se jim je sicer ob večernih urah bolje izogniti, zaradi kopice komarjev. Njena skrita lega, pripadajoče stopnice in klop na skrajnem koncu, kjer se pridruži eni glavnih rožniških vpadnic, sta v večernem hladu zatočišče dveh parov zaljubljencev. Odkriti izbrani košček ni najlažji zalogaj, modrina volne je že hudo zbledela, prav tako je manj razpoznavna v globokem zelenju, ki zaenkrat še prevladuje pogled. Če se ne mudim predolgo, lahko še ujamem sonce na vrhu, izbrana lokacija pa najverjetneje najlepše zaživi v tistih jutranjih urah, ki so večini nas, navkljub trudu in sanjam o zgodnjem vstajanju, izven dosega. Iz tal, ki jih,…

Ker v neposredni bližini potekajo gradbena dela na Plečnikovem amfiteatru, je danes še posebej izstopajoča zvočna krajina prostora. V nepredvidljivih razmahih se izmenjujejo ritmični ali manj elegantni vzorci - topi udarci stroja, visoko brnenje, ki odmeva, drugače topi udarci roke, nizko brnenje. Kolesarke nekaj deset metrov stran zaradi hrupa ne slišim, ne slišim niti para, ki se ob dvigu po bližnjih stopnicah drži za roke in se, po izrazih sodeč, ljubeznivo pogovarja. Ograja, ki minuto hitre ali dve počasne hoje proč označuje prostor gradbenih del, je oranžne barve, kakor je oranžna tudi Lota, ki veselo skače sem in tja in se z lomastenjem po prav tako oranžnem listju na tleh večkrat približa in prebije moj zvočno izoliran balon. Tudi bager je oranžen. Oranžna bagra in ograje kriči in opozarja nase tiste z okvaro ali slušalkami, Lotina oranžna je topla in navihana, kot je tudi Lota, ki se ji je ravno na rep prilepil list. Zdaj z njim maha okoli. Oranžna listja je izsušena in utrujena, trava za njim pa vibrira zeleno zdravo in živo. Ker listje pada eno za drugim že celo poletje kot puške v koruzo - letos tudi suho oranžne barve, zelena deluje kot tujec vsiljivec. Lota, ki…

Words are still. Once written down on a page, they do not change, they stay the same for those who read them now and others that read them later. Reading a page can be done anywhere at any time, given that we are in possession of this page. Reading a page can be postponed and continued another time without any disturbance of the content to read. Reading a landscape is a different matter. A landscape is dynamic, in constant transformation. It is read in different ways depending on the time of the day, month and year, and depending on all the factors that are brought together in that specific moment in that specific space. So, it’s 16:02 and I’m sitting in Tivoli for the third time this week. The place where I am sitting is the same as the one I was sitting at this morning and earlier this week. But right now, I perceive it differently than I did then. The foreground of my landscape it is quieter than this morning, but its background is busier, with tiny people moving in the sun. A truck passes in front of me. A truck in the park? This corner over there…

Sredi poletja je že, sredi tedna smo in sredi dneva je. Končno se mi je uspelo prebiti do delčka pokrajine. Po dopoldnevu srečanj in poslavljanj me pričaka tolažilni objem sence debelega drevesa, ki je najbrž starejše od mene. Nisem prepričana, za katero vrsto gre, lahko bi uporabila google lens, a naj ostanem nevedna, s poimenovanjem bi si drevo že nekako prilaščala. Naj ostane večje od mene. Vznožje debla prerašča mah, segajoč tudi na izpostavljene korenine, ki kot prsti grebejo po zemlji. Takoj se spomnim na pravkar prebrani roman korejske avtorice, ki govori o gospodinji, ki se sprva odloči prenehati jesti meso, nato pa še vse ostalo. Želi se postaviti na glavo, zariti prste v prst in postati drevo. Drevesa so osvobojena, potrebujejo samo vodo in sonce. Na Krasu so ravno dobro ukrotili požare. Nešteti izsušeni delčki drugih pokrajin zaradi posledic človekove požrešnosti niso imeli dovolj vode. Svoboda je relativna. Zavem se, da sem se popolnoma oddaljila od naloge, opisovanja delčka pokrajine in o njem nisem veliko povedala, zapadla sem v svoj miselni tok. Morda človek naravo in vsakega drugega že vsaj od romantike dalje uporablja predvsem, da govori o sebi. Kako se znebiti tega bremena človeškosti? Sedim na prstenih tleh,…

Sem na navadni gozdni zemlji, pomešani s kamenjem, skalami, podrastjo in visokimi drevesi pozno pomladi, popoldan, nad mano se za krošnjami prerivajo oblaki in sončni žarki. Na eno stran se skozi tanke vejice samoniklih sadik dreves razliva bogata zelena barva sočne trave ob parkovni poti. Tam je nekaj ljudi. Na vse duge strani pa je to, čemur pravimo gozd.Poskusim se potopit v občutke.Malo mi je vroče, tu spodaj, na dnu zelenega prostora ni niti sapice. Visoko zgoraj pa drevje šumi svojo glasbo, ki se meša z zvoki mesta, pritajenim, konstantnim hrumenjem z ozadja. Tu pa tam zaznam krik vrane ali močnejši ropot motorja. To abstraktno simfonijo polni solo drobne ptice, oziroma bolje, mnogo njih.Vlažen zrak z vonjem in barvami mladega, svežega listja na grmovju in drevesih je pomešan s težkim starim zadahom lanske trohnobe, lesa, štorov, vse v globokih rjavo sivih, nevtralnih tonih. Vmes so mali otoki mehkih blazin maha z drobcenimi zelenimi črticami. Nekaj je zvončnic, nežnih vijoličnih socvetij na elegantnih, dolgih pecljih.Če priprem oči, se z zavestjo razbrane pravilne oblike vejic in najrazličnejših listkov spremenijo v svod pointilistične palete vseh mogočih odtenkov zelene, rumene, bež, rjave. Tu pa tam mi oči prebode sončni žarek, tam zažarijo tudi barve.…

Call for action!A QUARTER OF A CENTURYexhibition as part of the 25th International Festival MLADI LEVI 2022The Mladi Levi Festival has a traditionally small programme booklet, which for the past 25 years has always been prepared in the spirit of responding to ecologically frugal commitments. Many times, we have given up festival T-shirts or souvenirs in favour of reshaping used things into festival items. Hence, we are using the opportunity of the 25th anniversary of the festival to prepare a project that in the contemporary EU jargon could be called a “circular economy project”.The key artistic companions and co-creators of the festival, photographer Nada Žgank and visual artist, ruinophile, designer and collector Tanja Radež, will collect various objects and transform them into relics of the festival, which will commemorate the history and future of the Mladi Levi Festival. They will recycle both images and photos, memories, tastes and melodies.We invite everyone who would like to participate to donate a wide range of items!For additional information, please contact us at info@bunker.si. WE ARE COLLECTING– Interesting, clean, undamaged packaging:• bottles and jars made of thick plastic or glass,• interesting boxes, from cosmetics, shoes, anything,• canvas bags, including printed;– Household accessories:• unimportant paintings,…