9#: 3. avgust, Tivoli, Pia Brezavšček
Sredi poletja je že, sredi tedna smo in sredi dneva je. Končno se mi je uspelo prebiti do delčka pokrajine. Po dopoldnevu srečanj in poslavljanj me pričaka tolažilni objem sence debelega drevesa, ki je najbrž starejše od mene. Nisem prepričana, za katero vrsto gre, lahko bi uporabila google lens, a naj ostanem nevedna, s poimenovanjem bi si drevo že nekako prilaščala. Naj ostane večje od mene. Vznožje debla prerašča mah, segajoč tudi na izpostavljene korenine, ki kot prsti grebejo po zemlji. Takoj se spomnim na pravkar prebrani roman korejske avtorice, ki govori o gospodinji, ki se sprva odloči prenehati jesti meso, nato pa še vse ostalo. Želi se postaviti na glavo, zariti prste v prst in postati drevo. Drevesa so osvobojena, potrebujejo samo vodo in sonce. Na Krasu so ravno dobro ukrotili požare. Nešteti izsušeni delčki drugih pokrajin zaradi posledic človekove požrešnosti niso imeli dovolj vode. Svoboda je relativna. Zavem se, da sem se popolnoma oddaljila od naloge, opisovanja delčka pokrajine in o njem nisem veliko povedala, zapadla sem v svoj miselni tok. Morda človek naravo in vsakega drugega že vsaj od romantike dalje uporablja predvsem, da govori o sebi. Kako se znebiti tega bremena človeškosti? Sedim na prstenih tleh,…