Projekt Origami se ukvarja s sogibanjem in soočenjem gibalnih teles, materiala in prostora. Razvija ideje dinamike in oblike, ki se zgodijo ob relaciji materialov – snovnih, gibalnih in zvočnih. Origami stremi k uprizoritvi, v kateri pet performerk/jev s svojim gibanjem in koordinacijo svojih poti gradi in modulira izbrano materijo; jo razgrne, prepogiba, preobrača, zlaga in razpira. Trajanje in procesualnost posamezne faze spreminjajoče se skulpture ponuja preprosto, a izmuzljivo metaforo – vse se spreminja in modulira, nič ni stalno, pa vendar ima v svojem fluxu tudi majhne mikro obstanke, ki ponudijo izhodišče za naslednjo modulacijo. Trajanje je neposredno povezano z gibanjem snovi; trajanje vzpostavljanja površine, prepogibanja, lepljenja, oblikovanja. Skozi lastno strukturo kompozicij, tako uprizoritveno delo misli lasten proces minevanja, nastanjanja in izginjanja ter ponovnega vračanja.
Že v sam medij živega dogodka oziroma v njegovo onotolgijo je vtkano “minevanje”, in se nam v osnovi kaže kot efemerna, neulovljiva forma.
A prav skozi minljive odnosnosti, ki jih izvajalci tvorijo ob skupnih akcijah na odru, ki koreografijo preobražajo v teren za pogajanje med izvajalkami in izvajalci, saj je gibanje teles, v tej študiji, v prvi vrsti v funkcionalni vlogi pregibanja (bele) površine, s tem ohranjajo določeno ranljivost, živost in odprtost odrske situacije. S tem se tvorijo začasne telesne in prostorske konstelacije, ki jih določijo materialnost hoje, počepi, dviganje in spuščanje, glajenje, menjavanje prostorov, paralelni in diametralni premiki. Na drugi strani se vzpostavlja koreografija, ki se od te akcije odlepi, postane avtonomna partitura preko relacije poetike telesa s prostorom in zvokom.
Gibanje, tako teles, materialov kot zvoka, vstopa v raznovrstne asociativne tvorbe, s svetlobo in v prostoru, s čimer globoko nagovarja imaginacijo gledalcev in ponudijo prostor za asociativno nizanje impulzov. Tako se ustvarjajo estetizirane in akcentirane zvočne in vizualne pokrajine.