Betontanc WRESTLING DOSTOIEVSKY

Po motivih romana Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega Zločin in kazen

ŽIVLJENJE JE NAJSLAJŠE MAŠČEVANJE

Je že tako, da je dvesto petdeset let psihološkega realizma vzpostavilo nekaj malone nedotakljivih meril:

o vsakem junaku je treba postreči s kar največ podatki o zunanjosti, načinu govorjenja in vedenju,
nujno je poznavanje junakove preteklosti, zakaj v njej tičijo vsi razlogi njegovega sedanjega ravnanja,
junak mora biti popolnoma neodvisen, kar pomeni, da se mora avtor s svojim mnenjem vred povsem umakniti, da ne bi motil bralca oziroma gledalca, ki se želi prepustiti iluziji in sprejeti fikcijo kot dejanskost.

Vendar obstajajo avtorji, ki so prekršili to starozavezno pogodbo med romanom in bralcem. Kaj vemo o K.-jevem ali Švejkovem otroštvu? Musil, Broch in Gombrowicz se v svojih romanih povsem “neženirano” pojavljajo z lastnimi mnenji, kajti junak ni oponašalski ponaredek živega bitja, ampak je izmišljeno bitje, je eksperimentalni jaz.

Pa ne razumite me napak, še na misel mi ne pride, da bi se zmrdoval nad gledalcem in njegovo nič manj upravičeno, čeprav kot naivno željo, da bi potonil v domišljijski svet predstave in ga kdaj pa kdaj zamenjal z dejanskostjo.

Vendar pa nisem prepričan, da je tehnika psihološkega realizma edini in nujni pripomoček za to. Zaradi pomanjkanja zgoraj naštetih informacij ne bo naš junak nič manj življenjski. Zakaj ustvariti življenjskega junaka pomeni seči do dna njegove eksistencialne problematike. To pa pomeni seči do dna tistih nekaj položajev, tistih nekaj motivov, tistih nekaj ključnih besed, iz katerih je zgneten; zato predstava ne preiskuje stvarnosti, temveč eksistenco. Eksistenca pa ni to, kar se je zgodilo, eksistenca je široko polje človekovih možnosti, vse tisto, kar bi človek utegnil postati, vse tisto, kar je sposoben biti, pa tega še sam ne ve. Zato je treba junaka in njegov svet razumeti kot možnost, kot svet, ki ni podoben nobeni znani resničnosti, je zgolj skrajna in nikoli uresničena možnost človeškega življenja.

M.

Kolofon

  • Režija: Matjaž Pograjc
  • Kreacija in interpretacija: Betontanc
    (Wrestling Raskolnikov: Primož Bezjak, Wrestling Sonja: Daša Doberšek, Wrestling Porfirij: Branko Jordan, Wrestling Polja: Andreja Kopač, Wrestling Dunja: Irena Kovačević, Wrestling Svidrigajlov: Branko Potočan)
  • Glasba: Silence (Boris Benko, Primož Hladnik)
    Besedila pesmi: Boris Benko
  • Scenografija: Sandi Mikluž, Matjaž Pograjc
  • Dramaturgija: Željko Hrs
  • Teorija: Urša Zabukovec
  • Kostumografija: Mateja Benedetti
  • Oblikovanje svetlobe: Tomaž Štrucl
  • Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic
  • Izvršna producentka: Ira Cecić
  • Organizatorka gostovanj: Maja Vižin
  • Celostna podoba: Phant&Puntza
  • Fotografija: Primož Bizjak
  • Pričeske: Robert Štamcar
  • Izdelava kostumov: Dragica Janoševič
  • Prevod tekstov: Sandra Žerjav, Mateja Gaber, Jure Novak
  • Lektorici: za slovenščino Mateja Dermelj / za angleščino Sandra Žerjav
  • Produkcija: Bunker, Ljubljana v sodelovanju s Schauspielhaus, Dunaj
  • S pomočjo: KUD Opoka – Goriška Brda, L’animal a l’esquena, Centre de Creacio, Celra
  • Predstavo so omogočili: Ministrstvo za kulturo, Mestna občina Ljubljana


Foto: Primož Bizjak
Video: arhiv Bunker
Montaža: Gregor Gobec, Urška Boljkovac

Dodatne informacije

Premiera:

  • Svetovna premiera: 4. 1. 2004, Studio Schauspeilhaus, Dunaj
  • Slovenska premiera: 25. 1. 2004, Umetniški atelje, Ljubljana

Pretekle ponovitve:

  • 5. in 6. 1. 2004, Studio Schauspeilhaus, Dunaj
  • 26. 1. 2004, Umetniški atelje, Ljubljana
  • avgust 2004, Dnevi poezije in vina, Medana
  • 10. – 13. november 2004, The Netherlands Tour
  • 1., 2. in 3. junij 2005, Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana

Kritike
Odlomki iz kritik Blaža Lukana, Delo in Katje Praznik, Dnevnik

Gledališki list

Tehnične zahteve
Luči