Nekoč revolucionarna tovarna pa je danes po zaslugi sinergije gospodarstva, dediščine in politike zažarela z novimi vsebinami. Ljubljanska mestna elektrarna, veličasten tehnični spomenik, je eden redkih ohranjenih primerov industrijske arhitekture pri nas. Od leta 1898, ko se je začel proces njene gradnje, je preživela mnogo sprememb. Skladno z modernizacijo so jo posodabljali in razširjali vse do konca druge svetovne vojne, ko je zastarelo tehnologijo zamenjala toplarna na obrobju mesta.

Stavba je danes zaščitena kot kulturni, tehniški in zgodovinski spomenik in je v lasti Elektra Ljubljana, ki je stavbo ob stoletnici tudi temeljito prenovilo. Že v 80. in 90. so jo odkrili umetniki in začeli ta zanimiv prostor napolnjevati z različnimi umetniškimi vsebinami ter v njem izvajati performanse, čudovit volumen z lesenim stropom je privlačil številne filmarje in videaste. Med prvimi so bili Ema Kugler, Matjaž Berger in Enrique Vargas v okviru festivala Exodos, v elektrarni pa je v koncu devetdesetih kar dvakrat gostoval tudi mednarodni festival Mladi levi.

Druga prenova ljubljanske mestne elektrarne oziroma Stare mestne elektrarne – Elektro Ljubljana je bila delo Ministrstva za kulturo, tako kot leta 1998, vodil pa jo je arhitekt Matija Suhadolc. Dvorana, ki je bila slavnostno odprta 21. avgusta 2004 s festivalom Mladi levi, je odličen primer sodelovanja politike, gospodarstva, dediščine in kulture, saj so Ministrstvo za kulturo, Mestna občina Ljubljana in Elektro Ljubljana podpisali sporazum o brezplačnem najemu SMEEL za potrebe sodobnih uprizoritvenih umetnosti. Na javnem natečaju je zmagal zavod Bunker, ki SMEEL zdaj programsko upravlja. Del stavbe je osrednja dvorana z izredno lepim odrom, preddverje pa je ohranjeno kot muzejski del, kjer je še vedno viden del dimnika, turbine in nekatere merilne naprave elektrarne.