Pregled opusa Neje Tomšič, usmerjen v pospravljanje avtorice v ta ali oni žanrski predalček oziroma kategorizacijo umetnice s to ali ono etiketo, bi bil povsem jalov. Po končanju likovne akademije, doktorskem študiju humanistike, pisateljevanju, pesništvu in producentstvu se je Neja Tomšič (sprva po naključju) odpravila tudi v performativnost, ki pa jo spet lahko razčlenimo na heterogene podzvrsti, od raziskovanja in pripovedovanja pa do povsem idiosinkratičnih praks, ki jih prav tako težko zajamemo z že ustaljenim izrazjem. Veliko intrigantnejše bi bilo skeniranje umetničinega opusa z namenom iskanja rdeče niti, s čimer pa bi dobile_i tudi vpogled v avtoričine specifike, njeno avtorsko mišljenje pa bi razkrilo tudi njeno dragocenost v širšem umetnostnem kontekstu.

Nejo Tomšič je v kolektivnem delu z Nonument Group (McKeldinova fontana, Od nikoder do nikamor: Pionirska proga) in tudi v individualnih projektih (Čaj za pet: Opijske ladje) gnala očitna strast po znanju. Tematike, ki se jim posveča, zadevajo kulturne zgodovine, narative katerih dominantni sistemski mehanizmi (od gentrifikacije do opioidne ekonomije) namerno zabrisujejo, kar umetničinim raziskavam nemalokrat daje konspirološko naravo, kot se je nekoč izrazila sama. Znanje, ki ga pridobiva, pa implicira tudi kritičen premislek in potrebo po njegovi diseminaciji. Način predočenja ugotovitev v Neji Tomšič vselej terja premislek o najprimernejšem mediju in pristopu, ki ji vsakič znova razkrije močne in šibke točke vsakega od njih. Retorična konvencija nas tako napeljuje k trditvi, da je avtorica svoj prst pomočila v vse umetniške vode, vendar bi bilo točneje trditi, da se je celostno potopila vanje.

Metod Zupan