»Vsem scenaristom, avtorjem, ki jih radi pozabljamo.«
»Vsako telo je knjiga krvi, kjerkoli ga odpremo, beremo.« Clive Barker

Bodimo nesramni: tradicionalno mišljenje, da ustvarjalec, ki ustvarja, ni poklican, da sodi, kritizira ali premišljuje o svojem delu, temveč je to poklic kritika in gledalca ali bralca, kot da je ustvarjalec nekakšen somnambulist, ki je napravil nekaj v zanosu nekega mračnega navdiha, je zadnji fetiš romantične šole, ki se še danes papagajsko ponavlja. Na vprašanja o svojem delu si vsak dan pri polni zavesti skušam odgovarjati sam.
Zgodbe dolga leta mirujejo, ker potrebujejo čas za prebujenje. Pa vendar nič ne more preprečiti njihovega prihoda, kaj ga lahko le zadrži, a brez uspeha. Vse je tam, v tvojem srcu, čaka, da se bo smelo spet vrniti. Res pa je, da človek začne mešati tisto, kar ima shranjeno, s tistim, kar so mu povedali, tisto, kar se mu je zgodilo, s tistim, kar je prebral, tisto, čemur je bil priča, s tistim, kar je videl prej ali kasneje. Vse se kopiči in zlahka vse pomešamo.

Zato me ne zanima verjetnost zgodbe. Ljudje po ogledu predstave ali filma pogosto analizirajo scenarij, ki seveda ne zadovolji logične analize. To ocenjujejo kot slabost, ker zamenjujejo nujnost pojasnjevanja z nujnostjo verjetnosti. Bodimo pošteni: če želite umetniško delo analizirati in zgraditi s pomočjo matematičnih pojmov sprejemljivosti in verodostojnosti, niti en scenarij ne bi uspešno opravil logične analize, in ostane vam, da začnete delati dokumentarne forme, kajti meja verjetnosti je dokumentarec. Dela, ki so dobila enoglasno kritiško podporo, so skoraj vedno dokumentarne narave, torej nekaj, kar je plod človeškega dela in ne plod njegove domišljije. Bodimo logični: zahtevati od človeka, ki pripoveduje zgodbe, naj se drži resnice, je tako smešno kot zahtevati od figurativnega slikarja, da prikazuje stvari natančno takšne, kot so. Naj bi bil vrh figurativnega slikarstva barvna fotografija? Resnica je vendar dolgočasna, preveč je grozljiva. Vendar je domišljija hudičev vajenec. Preveč domišljije povzroči neobjektivnost, neobjektivnost samohvalo in napuh, da si stvaritelj, ki ne bo znal pristati na trdnih tleh.

Polnočni rabljev let je zgodba, ki po eni strani teži k matematični strukturi, po drugi pa hoče biti neskončna, je dokumentarne narave, ker ne znam pripovedovati o nečem, česar nisem sam osebno doživel, videl, prebolel oziroma ne izmišljujem si nečesa, česar ne nosim v sebi, kot nosi rudar prah premoga v svojih pljučih. Včasih zgodba pretirava, laže, ker je delo s podobami in zvoki povsem druge narave kot delo z besedami, večkrat težje kot ne, ker mora molčati in kričati drugače kot velika dramska dela, in včasih zgodba zdrsne v body art, ker ne znam pripovedovati nečesa, česar niso moji igralci z nožem napisali name.

Matjaž Pograjc