Slowind: ZAMRZNITVE

bralno-vizualno-koncertni dogodek

Dogodek primeren za spremljanje preko slušne zanke. Prosimo, preklopite na program T-coil.

Ob 19.30: predkoncertni pogovor, sledi koncert

Ansambel Slowind
Michel Pozmanter – dirigent

Larisa Vrhunc – zvok
Boris Beja – prostor
Marko Čeh – svetovalec za režijo
Mauricio Valdés San Emeterio – medijski programer
Martin Lovšin – tehnični koordinator
Primož Vozelj – tonski mojster

Izhodišče projekta je pogled z današnjimi očmi na delo Franceta in Mire Mihelič. France Mihelič z likovnimi deli, predvsem kurenti, ki v prečiščeni obliki slikajo kolektivne in osebne izkušnje travmatičnega časa druge svetovne vojne, ter Mira Mihelič s svojimi literarnimi deli, v katerih se pokaže kot odlična opazovalka družbenega dogajanja, predvsem levitve ljubljanske predvojne (malo)meščanske družbe v povojno socialistično, oba sta v svoja dela zamrznila utrinke časa, ki ga ni več. Pa vendar je vzporednic z današnjim turbulentnim trenutkom in ne najbolj optimističnimi obeti za prihodnost veliko. V bralno-vizualno-koncertnem dogodku se prepletajo odlomki iz avtobiografije Mire Mihelič Ure mojih dni s podobami kurentov Borisa Beje v različnih medijih in glasbo Larise Vrhunc, ki jo bo v živo izvedel ansambel Slowind.

Več o projektu:

Skladateljica Larisa Vrhunc in vizualni umetnik Boris Beja združujeta ustvarjalne moči v projektu, ki obravnava v današnjem času zelo aktualno temo umanjkanja. V bivanjski prostor vsakega posameznika in družbe kot celote vdirajo različni dejavniki, ki omejujejo dostopnost tako materialnih kot duhovnih dobrin, pa tudi ustvarjalnosti, ki nikakor ni povezana le z umetnostjo, ampak je vitalna prvina življenja slehernika.
Primer bivanjskih umanjkanj je bila pandemija, ki ni ovirala samo dnevne rutine, ampak posegala globlje, na primer v kulturo, podobna stanja izzovejo vojne. Živi zvok se umika, obstaja zamrznjen v našem spominu in internetnih podobah, enako likovna forma, ki se ne more udejanjiti v prostoru.
Avtorja raziskujeta presečišča in preseganja teh procesov. S tem, ko likovna materija izziva glasbeni čas, zvok pa dojemanje prostora in likovne materije v njem, tudi ni več poslušalca ali gledalca, ampak obiskovalec dogodka postaja bralec, ki po lastni presoji »zamrzuje« zvok in sliko ter oboje osmišlja na novo in po svoje.
Izhodiščni impulz za oba umetnika so kurenti Franceta Miheliča, s katerimi se je slikar po realističnem obdobju pomaknil v polje fantastičnega.
Kurentova maska, strašljiva materializacija eksistenčnih strahov v ljudskem izročilu, se pri njem preobrazi v simbol, v katerega je v prečiščeni obliki zamrznil strahote druge svetovne vojne in iz tega izvirajoče lastne travme, v današnjem času pa bi Miheličeve kurente lahko interpretirali kot simbol za tesnobo in strah ob porajanju novih bolezni, sovraštva, vojn, polarizacije družbe in še česa.

Slikar svojih virov navdiha, najsi bo to ljudska umetnost ali literatura, ni uporabljal ilustrativno, ampak je vedno iskal »tisti poetični občutek, nekako zvenenje vsebine, žalostno, groteskno, strašno ali nežno, ki ga ustvarjajo oblike, črte in barve, svetlo in temno.«
Na podoben način tudi njegovo delo navdihuje oba ustvarjalca. Ponujeni vizualni in zvočni gradniki želijo nagovoriti posameznika, da si skuša zamisliti izhode iz zamrznjenih stanj in s tem prevprašuje tudi svoj pogled na prostor in čas, ki ga zaseda njegova lastna eksistenca.
Kontrapunkt likovnosti kurentov prinašajo literarna dela slikarjeve življenjske sopotnice, pisateljice Mire Mihelič, ene osrednjih osebnosti ljubljanskega literarnega življenja, ki bi v letu 2022 dopolnila 110 let. V svojih zapisih je pretanjeno slikala ljubljansko meščanstvo pred drugo svetovno vojno in tudi po njej, dragoceni pa so tudi njeni premisleki o vlogi ženske in nasploh o odnosih med ljudmi. Izbor njenih besedilnih fragmentov bo vsebinsko dopolnil vizualno-glasbeni del dogodka.
Postavitev obsega statične skulpture na podstavkih in obešene objekte ter dinamične vizualne elemente (luč, video), govorne fragmente in živo izvedbo komponirane akustično-elektronske zvočne podobe. Publika bo aktivno sooblikovala dogodek z izbiranjem in spreminjanjem perspektive.