Predstava z naslovom Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli izhaja iz absurda, kot ga opredeljuje trenutni kontekst časa in kot ga v delu Morilec brez razloga [fr. Tuer sans gages] razvija francoski dramatik romunskega rodu Eugene Ionesco.Vračanje k stvarnosti, ki jo vse bolj nadomešča fiktivno, izmišljeno, napeljuje na premislek o nas samih, kakršni smo, in stalno spreminjajočih se okoliščinah, ki nas obdajajo. Po drugi strani pa gre tudi za vračanje k izhodiščem teatralnega in množici uprizoritvenih postopkov, zavitih v grenko-sladko kombinacijo preteklega in sedanjega, obljubljenega in zapravljenega, predvsem pa izgubljenega časa, ki je pretekel vmes, ko s[m]o zaznavali neko drugo realnost od tiste, ki je dejansko bila.

Za Eugena Ionesca je svet absurden, grotesken, boleč. Za razliko od zgodovine, po kateri se da ugotoviti, zakaj so se stvari zgodile, je življenje popoln absurd; nepredstavljiv del eksistence. Za like iz svojih dram pravi, da govorijo stvari, ki jih ne more zagrabiti, ki so neumne, smešne, nore, medtem ko se sam počuti, kot bi bil odtujen od sveta. In tako, kakor se Morilec sooči z Berengerjem in mu postavi nekaj eksistencialističnih vprašanj, so člani kolektiva Beton Ltd. v projektu zastavili vprašanja sami sebi in drug drugemu, ki se nanašajo na osebna, poklicna in družbena izhodišča, ki segajo v tri ločena časovna obdobja; v leto rojstva [1976 in 1977] in kontekst nekdanje skupne države Jugoslavije,  v obdobje odraščanja, ki se zaključi z zrelostnim izpitom [1995 /1996] in v projekciji v prihodnost, ki ostaja neoprijemljiva.

Drzen glamur in vrhunski šov; veličastne stavbe in čas, ko je vse mogoče; so to le sanje, ki pripadajo preteklosti? V kaj smo se rodili in med čem odrasli? Kaj bi morali narediti, pa nis[m]o? O čem bi morali premišljevati, pa nis[m]o? Nis[m]o bili ne racionalni, ne odgovorni. Zato, ker nismo premišljevali o rezultatih, ampak ustvarjali predstave. Kot da je celotno življenje, medtem ko smo živeli, nadomestila lažna svoboda, v kateri drugi odločajo o tem, ali bomo nekje v bližnji prihodnosti pomirjeni državljani, obupani posamezniki in/ali emigranti nekje daleč stran.

“Mogoče bi se moral vrniti na začetek in ugotoviti, kje se je izgubilo, razblinilo. Na začetku je bilo vse mogoče. In tudi kasneje. Kolikor se spomnim. Veliko energije. Ogenj. Mladost. Pomlad. Svetloba. Užitek. Ne sreča, ampak zadovoljstvo, ki mi je omogočalo živeti. To je morala biti življenjska sila. Ne vem, to je bilo že precej časa nazaj. Mogoče samo par let nazaj. Lahko da je bilo včeraj. Ampak ves čas sem verjel, da je nekje. Pot. Smer. Smisel. Ampak zdaj to ni več pomembno. Zdaj sem tukaj. Za začetek se bom vrnil na začetek. Star sem petintrideset let. Šestintrideset. No, če povem po resnici, sem star štirideset, petinštirideset. Mogoče še več. Počutim se starega. Saj veste, o čem govorim. Potrebujem drugo življenje, novo življenje. Drugačne okoliščine, drugo okolje. Saj to ni preveč? Želeti si česa takega? Drugačne okoliščine?”

To bi lahko bil začetek. Napisal ga je nekdo drug, podpisali ga bomo mi.