Vsa v ciklu zbrana dela zaznamuje odločitev kolektiva, da bodo vsakokrat znova izhajali le iz sebe, svojih lastnih pozicij, ne pa denimo iz literarnih predlog kot v predstavi Rečem, kar mi rečejo, naj rečem (2012). Želja odvrniti se od literarnih izhodišč je tako vodila v predstave oziroma dela, v katerih člani kolektiva mislijo in premišljujejo sebe ter okoliščine, ki jih obdajajo. Takšno izhajanje iz lastnih intimnih situacij in pozicij, ki pa vseeno prešijejo z občimi oziroma družbenimi nevralgičnimi točkami, je tako v zadnjih letih postalo prepoznavna gesta kolektiva.

Nemški cikel je začel nastajati nezavedno, programsko neplanirano, pod močnim vtisom duha časa, zaznamovanim z negotovostjo in ponavljajočimi se krizami (dolžniška, finančna, politična), kar se, tako ali drugače, zrcali v delu kolektiva, ki vedno znova prevprašuje družbeno, predvsem pa svojo lastno realnost.

Poimenovanje »nemški« se je pojavilo šele z drugo predstavo – predstavo Groβe Erwartungen|Velika pričakovanja, ki je že druga v nizu nosila naslov v nemškem jeziku. S tem so se pojavili tudi neuradni podnaslovi (kot recimo Prva predstava iz nemškega cikla za Ich kann nicht anders), ki so diskurzivno povezovali dogodke v nastajajočo celoto. Poleg nemških naslovov dela zaznamuje tudi žanrska raznovrstnost oziroma postopno odstopanje od gledališke uprizoritvene forme, kar je najbolj vidno v zadnjih dveh delih – koncertu in instalaciji – ki ju spremlja spreminjanje dinamike kolektiva, raziskovanje kolektivnosti in končna gesta odstopa. Z besedami kolektiva, gre za odstop od svojih performerskih pozicij, lastnega kolektiva in lastnih mehanizmov kolektivnega delovanja. Pod svoje zadnje delo – Hoppla, wir leben. Izgubljena gesta lastnega odstopa – so se tako podpisali kot Beton Ltd. v odstopu.

Ich kann nicht anders, neslutena začetnica novega ustvarjalnega cikla kolektiva je nastajala v obdobju, ko je bila v ospredju evropske politike Nemčija. Njena ekonomska in zunanja politika, njen finančni minister Wolfgang Schäuble in kanclerka Angela Merkel. Zeitgeist, v katerem je nastajala predstava, je bila (tudi) dolžniška kriza, vojna v Siriji, begunski val, finančna in politična kriza ter množično izseljevanje mladih v tujino. Logično je, da je nemški politični, gospodarski in navsezadnje tudi kulturni prostor vstopil v polje vaj na družbeno stanje občutljive skupine ustvarjalcev, kjer je bil soočen s citatom Martina Luthra in občutkom lastne pozicije v svetu »Ich kann nicht anders«, ne morem drugače.

Sledila je predstava Groβe Erwartungen|Velika pričakovanja, predstava o svojih lastnih pričakovanjih in pričakovanjih drugih do nas. Eden izmed sprožilcev razmisleka je bila tudi refleksija predstave Ich kann nicht anders Nataše Velikonja. O lastni pripadnosti privilegiranim in nadreprezentiranim skupinam ter posledični vprašljivi legitimnosti izjavljanja o lastnih izkušnjah in občutkih. Hkrati pa tudi predstava o ljubezni do (stare) publike, do tistih s tribune, ki vedno znova s svojo prisotnostjo in aplavzom potrdijo vse izrečene pozicije tistih na odru. O ljubezni, ki iz egocentričnih vzgibov preizpraševanja lastne moči že meji na nasilje.

Tej predstavi sledi umik od performativnih pozicij glavnih članov kolektiva v želji po premoru, pavzi, malici. V ospredje vstopijo glasbeniki in album Mahlzeit, na katerem Maksim Špelko, Marko Brdnik in Janez Weiss pod mešalko Jureta Vlahoviča priredijo starejšo glasbo Beton Ltd., in dodajo povsem nove lastne kompozicije. Ob starejši glasbi novih preoblek so tako zazvenele tudi povsem nove skladbe, ki jih je tokrat izvedel trio, vokalno so jih podprli Beton Ltd. Mahlzeit je ena ura čiste zabave, je počitek, je pavza, je malica, je jedača in pijača in je muzika. Je pa tudi samostojen album, ponujen občinstvu, na katerega ljubezen računa kolektiv, v obliki LP plošče in spletnega albuma, kjer eno od bolj prepoznavnih zvočnih melodij zaznamuje komad Hoppla, wir leben.

Njegov naslov vodi v zadnje dejanje cikla, v izvirniku 29 ur trajajočo instalacijo v Stari mestni elektrarni, kjer se je v skupni akciji »čuvanja« umetnine zbral širši nabor bolj ali manj stalnih sodelavcev in sopotnikov kolektiva Beton Ltd., ki so skupaj zasedli Staro elektrarno, v njej bivali, obedovali in diskutirali. Predstavnina bo tokrat na voljo celo 54 ur, v tem času se bo mogoče udeležiti različnih javnih vodstev, ki jih Beton Ltd. tokrat prepušča širšemu krogu sodelavcev/sopotnikov, idejnim naslednikom, kolegom. Dramaturginji Andreji Kopač, ki je s kolektivom sodelovala v obdobju »francoskega cikla«, dramaturginji in režiserki Lei Kukovičič, ki je z umetniškim projektom dražbene hiše uprizoritvene umetnosti Forsale tudi prodala njihovo predstavo Ich kann nicht anders, mlademu kolektivu Počemučka, vizualni umetnici Petri Varl, politologinji in sociologinji kulture Tjaši Pureber ter režiserju Juretu Novaku.

Hoppla, wir leben. Izgubljena gesta lastnega odstopa tako zaključuje nemški cikel in ponuja odstop kolektiva, ki je pomembno zaznamoval slovensko uprizoritveno krajino zadnjih 12 let. A ne pričakujemo konca skupnega ustvarjanja Primoža, Katarine in Branka. Konci so fantazme, v katere so vpisana velika pričakovanja novega. Tudi mi pričakujemo veliko od tega konca. Kein Ende, ein neues Kollektiv?

Klara Drnovšek Solina