Sredi poletja je že, sredi tedna smo in sredi dneva je. Končno se mi je uspelo prebiti do delčka pokrajine. Po dopoldnevu srečanj in poslavljanj me pričaka tolažilni objem sence debelega drevesa, ki je najbrž starejše od mene. Nisem prepričana, za katero vrsto gre, lahko bi uporabila google lens, a naj ostanem nevedna, s poimenovanjem bi si drevo že nekako prilaščala. Naj ostane večje od mene. Vznožje debla prerašča mah, segajoč tudi na izpostavljene korenine, ki kot prsti grebejo po zemlji. Takoj se spomnim na pravkar prebrani roman korejske avtorice, ki govori o gospodinji, ki se sprva odloči prenehati jesti meso, nato pa še vse ostalo. Želi se postaviti na glavo, zariti prste v prst in postati drevo. Drevesa so osvobojena, potrebujejo samo vodo in sonce. Na Krasu so ravno dobro ukrotili požare. Nešteti izsušeni delčki drugih pokrajin zaradi posledic človekove požrešnosti niso imeli dovolj vode. Svoboda je relativna. Zavem se, da sem se popolnoma oddaljila od naloge, opisovanja delčka pokrajine in o njem nisem veliko povedala, zapadla sem v svoj miselni tok. Morda človek naravo in vsakega drugega že vsaj od romantike dalje uporablja predvsem, da govori o sebi. Kako se znebiti tega bremena človeškosti? Sedim na prstenih tleh, kjer zaradi večne sence drevesa praktično ni trave, zgolj redko posejano odpadlo suho listje, ki ob dotiku zašelesti in razpade. Zoomiram pogled in kljub opustelosti na suhi zemlji mrgoli življenje. Umaknem se črno-rdeči štrigi, ki mi želi zlesti pod krilo. Mikropokrajine v naravi so kot bi obiskal tuje mesto – če jih dovolj dolgo opazuješ, se ti izrišejo samolastna pravila. Vseeno pa ostajaš tam tujec. Sprašujem se, kaj pravzaprav je delček, vsak delček je del v razmerju do neke celote, ki je ponovno samo delček neke druge celote. Spet me zapelje deblo drevesa, ki ima v lubju vzdolžne zareze, po katerih se v mislih vzpenjam, kot da se pogled igra labirint. Ustavim se vsakič, ko se črta konča in začnem znova, nižje pri vznožju. Lahko bi v drugih vzorcih našla mnoge druge prokrastinatorske/meditativne igre, narava je s svojimi pravili in izjemami popoln poligon za neskončno miselno meandranje. Vzdolžne vreze na lubju se včasih limonasto razcepijo in tvorijo vulvaste oblike. Na mojem nožnem palcu je pristala debela muha, ki najbrž delček pokrajine z mano vred zaznava skozi svoj lasten Lebenswelt, ki zame ostaja nedostopen. Mravlja me požgečka po desnem komolcu, moj sluh pa zmotijo stopinje turistov, ki se pogovarjajo v angleščini, ki ni njihov materni jezik. Njihov hrušč me spomni, da ima gotovo tudi moj delček pokrajine svoj zvok. Identificiram vsaj ti različna žgoljenja ptic, ki imajo vsaka svoj ritem. S pretečim brenčanjem se mi približa osa, odženem jo. Zvoki prometa in sirene vdirajo v najprej identificirano sliko zvokov iz narave in se postopoma zlijejo v enotno kompozicijo. Dva metra od prstov drevesa raste precej velika belkasta goba, ki me spomni na knjigo, ki jo želim prebrati. Nisem prepričana, ali zares opisujem košček pokrajine, saj dejstvo, da misli sproti zapisujem v beležko, ustvarja zamik med opazovanjem in opisom, kjer se že lahko zgodijo anomalije in izkrivljanja, hkrati pa je moja pozornost pretežen del časa usmerjena v belino lista. Morda pa se ravno skozi materialnost papirja, ki izvira iz dreves, ti dve dejanji spet spojita, čeprav je poreklo beležnice Japonska in ne vem, kateri delček pokrajine na katerem koncu sveta je izginil, da je postal podlaga zapisa o ‘mojem’ koščku. Zvočno idilo prekine valjar iz gradbišča v moji neposredni bližini, ki bo prikrojil nadaljnji delček narave potrebam ljudi in njihove umetnosti in prostega časa. Ta hrup se odločim razumeti kot iztočnico, ki me iztrga iz zapisovanja kontemplacije delčka pokrajine in potegne nazaj k obveznostim, ki me čakajo v mestu. Še enkrat ošinem delček, ki mi je postal kar nekoliko domač. Nemara točno tega koščka nikoli ne bi motrila, saj ni nič posebnega, če to ne bi bila naloga umetnice. Upam, da nisem skozenj govorila zgolj in samo o sebi.

Več o projektu Mnogovrstne pokrajine tukaj.