Sem na navadni gozdni zemlji, pomešani s kamenjem, skalami, podrastjo in visokimi drevesi pozno pomladi, popoldan, nad mano se za krošnjami prerivajo oblaki in sončni žarki. Na eno stran se skozi tanke vejice samoniklih sadik dreves razliva bogata zelena barva sočne trave ob parkovni poti. Tam je nekaj ljudi. Na vse duge strani pa je to, čemur pravimo gozd.
Poskusim se potopit v občutke.
Malo mi je vroče, tu spodaj, na dnu zelenega prostora ni niti sapice. Visoko zgoraj pa drevje šumi svojo glasbo, ki se meša z zvoki mesta, pritajenim, konstantnim hrumenjem z ozadja. Tu pa tam zaznam krik vrane ali močnejši ropot motorja. To abstraktno simfonijo polni solo drobne ptice, oziroma bolje, mnogo njih.
Vlažen zrak z vonjem in barvami mladega, svežega listja na grmovju in drevesih je pomešan s težkim starim zadahom lanske trohnobe, lesa, štorov, vse v globokih rjavo sivih, nevtralnih tonih. Vmes so mali otoki mehkih blazin maha z drobcenimi zelenimi črticami. Nekaj je zvončnic, nežnih vijoličnih socvetij na elegantnih, dolgih pecljih.
Če priprem oči, se z zavestjo razbrane pravilne oblike vejic in najrazličnejših listkov spremenijo v svod pointilistične palete vseh mogočih odtenkov zelene, rumene, bež, rjave. Tu pa tam mi oči prebode sončni žarek, tam zažarijo tudi barve. Zdi se, kot da ta zeleni oblak sloni na mnogih različnih stebrih. Gozd je svojstvena katedrala. Lepo je, veličastno.
Nekam bi se usedla. Z roko božam hrapave ostanke debel, pod prsti začutim mehkobo razpadlega lesa, potipam za suhim listjem.
Po nogah mi začnejo lesti mravlje. Moram se umakniti, moja vertikala se giblje mimo vitkih mladih in mogočnih starih debel, kot je tudi bukev pred mano. Njena gladka, srebrno siva skorja ima vreznine, v njeno večnost spravljena čustva ljubezni. Moja domišljija zaplava.

Več o projektu Mnogovrstne pokrajine tukaj.