You are currently viewing 6#: 7. junij, Tivoli, Klemen Kovačič

6#: 7. junij, Tivoli, Klemen Kovačič

Tukaj sem. Našel sem izbrani košček pokrajine za opazovanje. Med iskanjem sem se radostno spomnil na otroške igre skritega zaklada. Pokrajino primerjam s sliko v navodilih za iskanje. Razlika je očitna, letni časi delajo svoje. Smo sredi vrhunca pomladnega prebujenja, drevesa so se obogatila z zelenim listjem, kar naprej neko premikanje, brenčanje in letenje. Preseneti me sprehajalka z malim psom, ki se vzame od nikoder. Z druge strani ji pot prekriža druga gospa, prav tako s psom. Malo postojita, psa se ovohavata. “Nasvidenje,” zaslišim v spevnem dopoldanskem tonu. Vrh moje glave preleti kos, ki v kljunu nese nekaj, kar je podobno malim storžem črnega bora. Žuželka v velikosti čmrlja, ki ji ne vem imena, seda z lista na list. Nenadoma v veje na spodnjem delu gabra pristane sinica. Veje se ob njenem pristanku komaj opazno zazibajo. S trzajočo glavo gleda naokoli, nato odleti na bližnje drevo. Pridruži se ji še ena sinica. Družno skakljata med vejami izbranega drevesa.
Ob pot na tleh pristane precej velika vrana, ki zbudi pozornost afganistanskega hrta, že tretjega psa v paru s sprehajalko. Pes gre dalje, vrana se po gosposko sprehaja med podrastjo. Po gležnjih mi pristajajo komarji. Med podrastjo so spletene razne pajčevine. A območju danes nepremagljivo kraljujejo ptice s svojim že skoraj poletnim petjem. V daljavi je sicer možno slišati tudi promet, ki se vije iz in v center mesta, pa priprave na tekaško prireditev, ki se ima zgoditi v parku Tivoli, a množica ptičjih glasov v vseh svojih barvah, ritmih in višinah je močnejša. Preglasi jih le hupanje vlaka, po katerem svoje petje za nekaj trenutkov opazno stišajo. Ko se odzven motnje poleže, veselo nadaljujejo. Gledam mali kos pokrajine, v katerem ni postanka. Pokrajina dobesedno živi pred mojimi očmi. Nato me pritegne kamen ob mojem stopalu. S poglobljenim opazovanjem vsak del pokrajine dobi svoj prostor, postane živ. Tudi ob kamnu slutim zgodbo. Nepremičen je, a vendar živ. Moje vidno polje še naprej sekajo kosi v preletu, zelena in rjava barva dalje vztrajata v skrivanju vsega, česar sploh opazil nisem. Odhajam. Pokrajina ostaja. Ne zmeni se zame.