5#: 27. april, Tivoli, Maja Simoneti, 2. del

Območje obravnave leži na pobočnem obronku parkovnega gozda južno od Tivolskega gradu in obroblja travnato jaso, ki se tukaj globoko zajeda v gozdno pobočje. Včasih je bilo skupaj z jaso del celovite ureditve letnega gledališča.
Označeni prostor leži v brežini ujet v razcepu med uhojeno gozdno potjo in ozko teraso, ki je v preteklosti obdajala gledališko prizorišče na jasi. Pot je vlažna in dobro prehodna, navezuje se na in večjo pot višje v brežini. Za dve telesi široka terasa je pri tleh komaj zaznavna, zaraščena in zapuščena, prekrita s sloji odpadlega listja in vej, njen položaj še najbolj razkrivata očiten lok uravnanega terena in niz dreves, ki obrašča zunanji rob.
Mala opazovana krajina, v ničemer posebej ne izstopa iz širše okolice. Grbinast, vlažen, težko prehoden in slabo vzdrževan pobočni teren je prekrit z ostanki listov, vej, odmrlih dreves in druge vegetacije ter bujno zraščen z gozdno podrastjo. Zaenkrat je prostor še zelo svetlo osenčen s komaj dobro olistanimi krošnjami treh zelo visokih dreves in okoliškega listnatega gozda. Mlada drevesa, grmi in zelnata podrast so ta čas zato še vedno bleščeče zeleni, pravkar odcvitajo vetrnice in zadnji beli cvetovi se redko raztreseni naokrog bleščijo na pestri pomladno zeleni listnati preprogi. Bukev, gaber in javor, ki označujejo opazovano območje, bodo že čez nekaj tednov malo gozdno krajino zasenčili in zelnata podrast se bo razredčila, mlada drevesa pa bodo uspešno rasla naprej.
Vsa tri odrasla drevesa bi znala biti del urejanja gledališkega prizorišča, vsaj rdečelistna bukev in gaber skoraj gotovo, obe vrsti dreves se s primerki podobne starosti pojavita tudi drugje v loku male obodne terase in širšega območja ureditve. Iz grbinaste sveže zelene pobočne krajine posejane s posameznimi cvetovi vetrnic in pokrite z visoko kopreno iz nežnih vej mladih dreves izstopa svetleče sivo deblo bukve. Krasno je, dve srci sta vrezani v sivo skorjo, nehote burita romantično domišljijo in potegneta pogled navzgor, kvišku po ravnem in visokem deblu vse do svetle, nežno rdečkaste krošnje. Bukev je okrasna, rdečelistna kot tista druga zelo znamenita rdečelistna bukev pri ljubljanski Operi, ki so jo morali posekati za to, da so lahko zgradili prizidek. To pomeni, da je to bukev sem nekdo namenoma, načrtno posadil. To pomeni, da je mala opazovana krajina nekdaj bila del večje načrtovane ureditve. Dve srci vrezani v njeno skorjo pa, dajeta slutiti, da so mala krajina in z njo skupaj mestni gozd in park pod njegovimi obronki eno samo neskončno prizorišče življenja.

Več o projektu Mnogovrstne pokrajine tukaj.