
Na teren grem pozno popoldan brez posebne predpriprave (če odmislim ukvarjanje z načrtovano gradnjo novega letnega prizorišča in kar dobro poznavanje širše okolice), testiram orientacijo in hitro najdem modre oznake. Slišim se, kako pri sebi berem stanje v prostoru. Aha, to je ujeto v razcep dveh poti, zgornja vlažna dobro uhojena vodi višje v hrib, spodnja je zakrita z zarastjo, zanemarjena, v glavnem nihče tu ne hodi, čakaj to ni pot, terasa je, očitna široka uravnava nad precej strmo (nedostopno) z drevjem obraščeno brežino, ki obroblja travno jaso z južne strani in se nikamor ne izteče zares, mogoče je bila včasih izpeljana drugače, a vsekakor je to urejena, v teren zarezana obodna terasa, ni naravna. Opazovano območje leži nad teraso, v bregu, ta grbina tu je ostanek odmrlega drevesa, to je bukev, veliko mladik je spodaj, pa javor in gaber sta drugi dve drevesi, vau res so visoka, in kje imajo veje, čakaj bukev je rdeča, pa res, hm rdečelistna bukev, to je del načrtovane zasaditve, mogoče je dal to posaditi Plečnik, da je ustvaril ozadje prizorišča, brala sem nekaj o tem. Ogromno je še zelnate podrasti, jasno, april je, gozd je še presvetljen, kako so lepe male bele vetrnice, kot ene male smetke. Joj, glej, na deblu je vrezano srce, pa še eno, romantika, metuljčki pa to, nekdo se je imel lepo in jasno, skrb za drevo, no lepa je zrasla ta bukev, ni ji škodilo malo romantike.
Ampak zdaj moram pa to nekako napisat in poslat, grem zdaj še malo pogledat naokrog tako lepe svetlobe so vedno pozno popoldan v parku…
Več o projektu Mnogovrstne pokrajine tukaj.