Z vznožja hriba gledam dve drevesi, ki delujeta kot vrata proti grebenu na vrhu. Tam vidim tekače, ki se v silhuetah pojavljajo in izginjajo. Kot iz nikoder se pojavi srna in steče mimo. Za njo mlad, vzhičen črni pes, ki na srečo zgreši sled in se vrne nazaj na jaso.
Ko se akcija umiri, neham razmišljati o tem uokvirjenem pogledu navzgor proti hribu, za katerim se je sonce že skrilo.
Desno drevo, najbrž bukev, mi najbolj pritegne pozornost. Izgleda, kot da so jo obrezovali, saj se šele precej visoko razveja v večglavo krošnjo. Štrclji nerazvitih vej delujejo kot opazujoča očesa, ki strmijo v vse smeri. V bistvu je kot nek totem, čuden in divje motreč. Na spodnjem delu debla sta vrisana dva srčka z inicialkami. Višji zgleda večji in nekako razpotegnjen, kot da bi bil vrisan dolgo tega in preoblikovan, raztegnjen ob rasti. Razmišljam, kako sem bil včasih proti takemu “izrabljanu” debel za ljubezenske oglasne panoje. To razpotegnjeno srce pa mi je zdaj kar všeč. Najbrž, ker sva tukaj skupaj.
Ozrem se v tla. Ob zaprtih zvončkih (ki najbrž samo izgledajo podobno, ker so beli in skodeličasti) je veliko preperelega lesa in listja. Ob levem drevesu je neka izboklina, prerasla z mahom, kot da je bilo tukaj nekoč še eno drevo, ki so ga morda posekali. Vlažno je in postaja hladno. Drugače je, ko nisi tukaj sam in oba sva tukaj z jasnim namenom – nekaj videt. Pogrešam čase, ko sem “lutal” po Tivoliju in se hotel izgubit med sprehodom, pa zares nisem mogel najti mesta, ki ne bi bilo že uhojeno, kamor ne bi že peljala neka pot, nek pretekli sprehod. Večinoma me Tivoli ni prav navduševal, a ob tem nedeljskem podeževnem večeru kar pomirja. Večkrat moram sem in gledat, kaj bo spet drugače. Pogrešam občutek spremljanja sprememb. Te naredi malo bolj pozornega. Razmišljam, kaj si srna misli – da jo vsakič lovi isti pes?

Vid Hajnšek

Več o projektu Mnogovrstne pokrajine tukaj.