Popis pokrajine je transkripcija zvočnega posnetka, ker sem pri opazovanju lokacije snemala svoje pripovedovanje o tem, kaj tam opažam in doživljam, saj mi je bilo to bolj praktično kot direktno zapisovanje. Pri prepisu zvočnega posnetka sem kljub preoblikovanju pogovornega jezika pazila, da je ta direkten in verodostojen toku misli iz posnetka.
Izbrani kotiček v Tivoliju opazujem iz spodnje strani, osredotočena sem na obe drevesi in prostor med njima. Preden sem začela opisovati moje doživljanje tega kotička, je čez njega stekla srna. Bolj kot to, da bi se sploh lahko sprostila in zgolj opisovala ta prostor, se, odkar sem prišla sem, ukvarjam z vprašanjem, zakaj si je Tery izbrala ravno ta prostor v Tivoliju.
Ne voham ničesar razen cigaretnega dima. Vidim gozd, po tleh je veliko fake zvončkov oziroma mini telohov. Edino, kar je tuje v prostoru, je svetlo modra volna, ki označuje izbrani kotiček. Sonca ni več. Mrzlo je. Drevesa so res velika. Poganjajo mladi listki. Na deblih so hudi vzorci, ki spominjajo na možičke. Nekdo je v deblo vrezal srce. Težko se vidita obe črki v srcu. Vid mi pove, da piše »U + J«. Veliko je malih poganjkov okrog dreves. Na tleh je tudi veliko suhih in mrtvih vej. Razen mene in Vida tukaj ni nikogar. Tivoli je skorajda prazen. Verjetno, ker ni več sonca. Težko se osredotočim samo na ta en delček, na katerega se moramo fokusirati. Težko ga dojemam kot izoliranega. Ko spet razmišljam o tem, kako opisati samo ta kotiček, ga težko izvzamem iz vsega, kar vidim in kar je okrog mene. Začnem razmišljati o gozdu – gre za navaden gozd, a me pri tem zmotijo razne uhojene potke. Nekje gor nekdo teče, spet mi misli uidejo stran iz kotička. Tukaj slišim ptice in v ozadju promet. Težko ločim, če gre za park ali gozd. Nekdo prihaja mimo lokacije in se počutim noro, ker govorim »v prazno« svojemu telefonu.
Skratka, lepo je tukaj. Prvič sem tukaj s takšnim razlogom, namreč, da moram nekaj opazovati. Čudno je. Nikoli prej se nisem zavzela, da je res dobro videti, kako drevo poganja nove vejice in listke. Vlažno je. Smešno je videti te suhe ostanke, vejice in listke med vsem zelenjem, ki poganja.

Več o projektu Mnogovrstne pokrajine tukaj.