Ura je 10 zjutraj in po kolesarjenju naokoli po parku Tivoli najdem delček pokrajine, ki nas bo vabil k opazovanju in branju. Ko sem se vozila mimo Plečnikovega letnega gledališča sem namreč nad njim, na levem robu, zagledala ogromne zaplate vijoličastih cvetic, ki naznanjajo pomladno brstenje in prebujanje in vedela sem, da mora biti »Vrt« tam nekje, zato sem šla po parih stopnicah navzgor in takoj na desnem zagledala najverjetneje že dolgo padlo drevo in korenine, ki so zdaj kup in gostišče ter rastišče mnogim mladim drevesom in drugim rastlinam.
Izbrani delček zamejujejo 3 točke: levo in desno sta dve precej visoki drevesi, spredaj pa tale kup, ki nastaja okoli izruvanih korenin. Levo drevo ima spodaj nekaj drobnih tankih vejic in se šele nato razveja v 2 večji in širši veji, ampak do vrha ostaja precej ozko, verjetno tudi zato ker je tukaj kar gužva in ni prostora za širjenje. Enkrat mi je nekdo povedal, da čeprav se zdijo veje in krošnje v gozdovih prepletene se, če pogledamo od spodaj gor, nikoli zares ne križajo.
Deblo levega drevesa poraščajo drobne zaplate maha, ali celo kakšen lišaj. Mogoče so bile nižje veje kdaj obrezane/odsekane. Pred njim je tretja točka – majhen kup, ki ga omogočajo prepletene in zdaj že posušene korenine nekoč padlega drevesa iz katerega štrlijo suh les in ogromno mladih tankih drevesc, verjetno iste sorte kot drevo zadaj. Zemljo preraščajo tanke plasti maha. Desno od njiju je manjša vdolbina, verjetno nastaja zaradi izruvanih korenin.
Teren je precej razgiban in valovit. Tla so gosto nastlana s suhim listjem, ki je večinoma še precej trdno in sploh še ne razkrojeno in suhimi vejicami, ki jih lomi veter ali kaj drugega. Vmes so gosto posejane vijola cvetice, skozi pa kukajo tudi že drobne zelene listnate rastlinice in trave. Zgornja plast zemlje je suha in trda. Po deblih so bele packe ptičjih iztrebkov. Desno drevo je polno vzorcev – brazgotin – najverjetneje ureznin – markerjev mnogih čustev in odnosov. Zdi se starejše od levega drevesa, tudi korenine, ki so vidne od zunaj so precej debelejše in veje so bolj razgibane in razvejane. Nad drevesoma je še ena utrta pot. Zaslišim tuljenje sirene in postanem bolj pozorna na zvočno krajino – nekaj ptic se oglaša od precej daleč, malce piha in vsake toliko zašelesti kakšen plesoči list malce nad tlemi. V smeri proti centru najverjetneje nekaj delajo ali rušijo, in slišim udarce in stroje.
Ob levem robu kupa raste droben iglavec. Na vejah se drži še precej suhih listov. Iz posušenega razpadajočega lesa čisto spredaj rastejo, oz. so rasle, črne gljive. Koliko se šele dogaja noter, v mojim očem nevidnih sferah.

Več o projektu Mnogovrstne pokrajine tukaj.