Zadnja dva posnetka na diktafonu,
ki ga je tistega dne dobila v dar.

Nikoli več je ne bom videla, čeprav bo ostala vedno z menoj in nihče ne bo izvedel, da sem jo ljubila. Skrivala sem pred njo in pred ostalimi, kolikor mi pomeni. Ne, ni me sram. Vzela bom njene stvari razen gramofona in plošč, katere ji je podaril tisti tip, ki je bil ves nor nanjo. Še danes ne morem slišati tiste pesmi, na katero sta objeta plesala dolgo v noč. Ni hotela ven. Kar skozi vrata se je drla, da naj izginem in da me noče videti … Ej, pa sem potem poklicala M., da jo je našel s tistim tipom. Čarovnica sem, pa kaj. Bog me je poklical in zato ga ubogam. Danes bom šla v čoln za njo. Potem bo moja, ker mi pripada kot pripada psu veriga.

Da, njega sem ubil, nje pa ne. Kam je odšla? Tega pa ne vem. Ne rečem, da ni prasica in, da bi jo … Vendar je nisem. Pravijo, da moramo o tistem, o čemer ne moremo govoriti, govoriti vedno znova … in ko vam to pripovedujem, sem brez dvoma videti bolj okruten človek, kakor pa ste vi. Ampak tako je zato, ker vi niste videti njenega obraza. Še posebno ne žara njenih oči v tistem trenutku, ko sem ju našel skupaj. To ni bila samo pohota, kot si nemara mislite, ne. To je bilo nekaj, kar ne poznam in zato me je bilo strah in nisem vedel ne kod ne kam. Bežal sem stran, pa se mi je zdelo, da so name z neba padle vse ženske tega sveta in želel sem si, da bi mi izpraskale oči, da ne bi več ugledal njenega žara, ki je sijal po njem. To je vsa moja izpoved. Vem, da bo moja glava tako ali tako visela in zato mi ne oproščajte ničesar, ker mi ni žal, za kar sem storil.