Solze so naš žvečilni gumi

Noge in roke imama zdrave. Slep še nisem. Slišim tudi in spodaj je zaenkrat vse O.K. Samo srce mi noro razbija zaradi bolečine v glavi, ko gledam v sonce, ki je baje 300 000 krat večje od zemlje in kar je še takih ničel in številk, ki mi pripovedujejo o tem, kako majhni smo. Zato smo sedli na oder in rekel sem jim, da naj bodo gozd, ker v gozdu raste vsako drevo tam, kjer hoče, pa ni kaosa, in rekel sem jim, da naj vzamejo barve: modro, rdečo, rumeno in ostale packarije, se zadavijo z domišljijo in premažejo to našo zeleno dolino.
Potem smo zmagoslavno šli čez hribe in doline, pa so nas zmerjali z barbarsko tolpo z Vzhoda in da smo mi tista vrsta bitij, ki živijo le, če sovražijo. Vendar jim ne bomo razbili gobca, ker smo že dolgo prodani. Prodani zaradi strahu in edina zabava, ne tolažba, ki nam je še ostala, je jokanje. Ne potrebujemo njihovih žvečilnih gumijev. Imamo svoje solze. Ko bi lahko vsaj bruhali. Po bruhanju je želodec lažji. Po joku ne.
Zato nam oprostite, nekateri znajo bombe, mi delamo samo predstave.

Matjaž Pograjc