Realno ali fiktivno o Lei Kukovičič

Lea Kukovičič (1994) je gledališka ustvarjalka, ki je umetniško pot začela na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, na oddelku za dramaturgijo in scenske umetnosti. Študij je nadaljevala na praški Akademiji performativnih umetnosti DAMU, kjer je zaključila magistrski študij režije snovalnega in objektnega gledališča (Directing for devised and object theatre). Po končanem študiju se je vrnila v Slovenijo, kjer v tesnem sodelovanju z zavodom Bunker na slovensko gledališko sceno prinaša svežino novih praks, form in vsebin. V svojem delu FORSALE – Performance Auction House (2021) predlaga uporabo političnih praks, ki so značilne za vizualno umetnost v kapitalistični sodobnosti – ustvari namreč avkcijsko hišo, kjer proda gledališko delo Ich Kann nichts Anders skupine Beton ltd. Z mejami med fikcijo in resničnostjo sodobne kapitalistične družbe se igra tudi v trilogiji Ko moški jočejo (2023), del njenega zaključnega dejanja je tudi predstava Zadnji Hamlet (2023), v kateri raziskuje, kako razgraditi patriarhat z obravnavo moške čustvenosti, katere simbol so moške solze. Razumevanje njenih zadnjih del je mogoče združiti v razumevanju gledališkega dela kot dogodka, eventa, happeninga.

Če je temeljna naloga Konteksta, torej raziskave in razstave v enem, razširiti razumevanje del izbrane avtorice, je Lea Kukovičič trd oreh. Prenekatere predstave, ustvarjene v tujini, slovensko občinstvo namreč nikoli ni videlo, hkrati pa delo Lee Kukovičič velikokrat sega tudi na področje likovne umetnosti (na primer What would happen if we found them, 2020), avtorica marsikdaj ustvarja tudi kompleksne hibride. Prav zato je to mlado ustvarjalko s tako različnimi izrazi težko in tudi nepošteno ukalupiti. Tokratni Kontekst se zato izogiba jasni definiciji avtoričine prakse. Namesto tega se osredotoča predvsem na avtoričine skupnosti in kolektive, začasne in fiksne, praške in ljubljanske, intimne in delovne, prek njenih soljudi pa poskuša razkriti, kdo torej je Lea Kukovičič.