Koreografinja stremi k temu, da v procese vstopa s preverjanjem, kaj je smiselno in kaj glede na dano situacijo projekta konstruktivno. Tako glede teme kot tudi glede formata, pa tudi medijev, ki jih uporabi. Sicer pa je njeno načelo, da črpa iz tega, kar je na voljo, saj je kaj bolj dolgoročnega zelo negotovo. Nekatere aktualnosti pa kljub vsemu s težavo vključi v delo.
Glej tudi: POTRATA, PRITISKI

Med telesnim in besednim je vrzel/zdrs – takoj ko uporabimo besede, razdrobimo specifične
(ne)konkretnosti, ki jih ponuja gibalna/plesna situacija. Vseeno pa so besede nujne in uporabne, da stvar pripnejo, za sobivanje z gibom in tudi samo začasno, v procesu.
Glej tudi: TELO

Njeno delo je, poleg tega da je bilo predstavljeno v zelo raznolikih prostorih, pogosto predstavljeno tudi v različnih, nekonvencionalnih formatih, ki so velikokrat tudi posledica razmer, v katerih ustvarja.
Glej tudi: PROSTORI, PRITISKI, KNJIGA

Sodelovanje z glasbeniki je bilo zanjo zelo pomembno vse od prvih avtorskih del, že od
Izvedenk kot prvega profesionalnega projekta, malo pred končanim študijem. Koreografinja meni, da sta glasba in zvok bližnja sorodnika plesa in giba. Ali bolje: ples in glasba sta kot dva zaljubljenca – neskončne variante njunih vsakokratnih karakterjev ustvarjajo ustvarjalno napetost med njima, ki vedno rezonira.
Glej tudi: SODELOVANJA

Koreografinja velikokrat vstopa v procese prek intervjujev. Omogočajo ji spoznati osebo, s katero sodeluje, na drug način. Pri intervjuju jo fascinira format kot tak. Rada jih prebira, se navdušuje nad tistimi spraševalci, ki imajo veščino, da pride intervjuvanec v prvi plan, brez projekcij spraševalca.
Da se v intervjuju zgodba lahko razpre in zacveti, je pomembna tankočutnost pri spraševanju, ritmu pogovora, ustvarjanju atmosfere.
Glej tudi: OSEBNO, ARHIV, VIDEO

Koreologija jo zanima, ker se navdušuje nad osnovnimi stvarmi, kakršen je študij primarnih,
sekundarnih in terciarnih prostorskih relacij. Zanima jo kompozicija, odnos figure glede na prostor.
Morda tudi zato velikokrat rada dela v galeriji, saj je dojemanje figur, prostora, dogajanja, trajanja v galeriji drugačno kot na odru.
Glej tudi: GALERIJA, PROSTORI, UMETNOST

Zanimalo bi jo uresničiti ideje, ki vključujejo delo s scenografijo. Želi si ustvariti konstrukcijsko
predstavo, ki se v večeru gradi in podira. V zadnjih letih, zaradi finančnih omejitev, to nikakor ni izvedljivo. Rada bi delala tudi z večjo ekipo ljudi. A tudi usmerjanje in logistika takšne količine ljudi sta zelo zahtevna za enega človeka, dobro bi bilo imeti podporo pri tem.
Glej tudi: SODELOVANJA

»Kako naj svetovno zgodovino povežem s svojimi bolečimi podplati navsezgodaj zjutraj?«
Glej tudi: INTERVJU

Zahteva po časovni učinkovitosti je v danih razmerah izjemno močna, potrata je nepojmljiva. Hkrati pa je v vsakem ustvarjalnem procesu zelo dragocena. Vse kaotično in neorganizirano je pogosto konstruktivno, a tega ne dojemamo tako. Podobno je v naravnih procesih. V naši kulturi ni vložka v to nevidno, a zelo pomembno fazo.
Glej tudi: PRITISKI

Andreja ni delala samo v gledališču, galerijskih prostorih in javnih površinah, ampak tudi v bolj nenavadnih prostorih. Na primer v sakralni stavbi Minoritske cerkve v Mariboru. Cerkev je narejena tako, da se človek počuti majhnega. V prostoru so bili samo pet dni, a predpriprava je bila daljša, vključno s scori na daljavo, ki so bili kontinuirana praksa, navdihnjeni z delom koreografinje Deborah Hay.
Glej tudi: KNJIGA, GALERIJA

Veliko ljudi se na njeni ustvarjalni poti pojavlja stalno. Sicer dela z zelo različnimi profili ljudi, ki pogosto celo niso iz umetniškega sveta, kar je zahtevno in terja veliko odgovornosti, pa tudi obilico kompromisov. Zase pravi, da je tip človeka, ki vedno dvomi in jo je strah, posebej če pozivi, predlogi, povabila, niso tipični, če ni jasno, kdo je na drugi strani. Pa vendar vedno poskusi delati tudi drugače. Tudi zato, ker v sodelovanju nekatere stvari ve(mo), nekatere pa osmislijo ljudje, ki pridejo zraven.
Glej tudi: NATURŠČIKI, GLASBENIKI

Koreografinja uporablja video za beleženje in analizo vaj ter tudi za montiranje/komponiranje
krajših celot, ki so potem ali integrirane v delo ali pa obstajajo kot arhiv, beležka ali kot del nečesa, kar še pride … V samem mediju videa zanjo ostaja še ogromno, kar bi bilo treba raziskati in odkriti, pravi.
Glej tudi: ARHIV

Marsikaj, kar umetnost lahko razširja, je najti tudi v vsakdanjem življenju. Koreografinja meni, da imamo te izkušnje v sebi veliko več, kot vemo. Še vedno jo fascinira, kako zapostavljeno je telo, kako slabi sta branje in dojemanje gibanja. Telesno izražanje je dojeto kot nekaj hermetičnega ali zgolj estetskega, a gre za primarno raven komuniciranja. Včasih se besede ne dajo več izgovoriti, ljudje jih izgubijo, gib pa ostane, ta je primaren in je v telesu.
Glej tudi: TELO, UMETNOST