KONTEKST 001: MARE BULC

Izseki iz pogovora skupine Kontekst 001 z Maretom Bulcem, 6. oktobra 2022
»Potem ko sem dobil svoje izjave v avtorizacijo, trdim, da me je skupina Kontekst 001, ki je z menoj opravila intervju, večkrat čisto narobe razumela. To je čisto vzeto iz konteksta. Ta po njihovo 'malce urejeni transkript' je en tak uvodni zamah.« – Mare Bulc, 4. novembra 2022 ob 00.45
»Na začetku Akademije je bilo ključno, da mi ni bilo do tega, da bi delal samo tisto, kar smo morali po programu. Bil sem namreč precej starejši, imel sem 28 let. Zato sem začel delati tudi B-produkcije. Ta ciklus sem pozneje za nazaj poimenoval No History/Know History. To je sklop osmih dogodkov.«
»Pozneje pa, ko sem bil v tretjem ali četrtem letniku na Akademiji, mi je Sebastijan Horvat, ki je imel Zavod E. P. I. center, ponudil, da njegov zavod podpre eno mojo produkcijo in to je bila Študija za zadnjo egoistično predstavo.«
»Kasneje je bil zame zelo pomemben proces za predstavo Gremo vsi!; to je najlepši in najboljši proces, kar sem jih imel: po občutkih, delovnih razmerah, načinu delu z ekipo.«
»Ključen v precej negativnem smislu je proces za predstavo Slovenec Slovenca gori postavi. Takrat sem prvič delal v SNG Drama in hkrati je bila to velika priložnost, da bi se mi odprla vrata. V bistvu pa je šlo vse narobe. Prepirali smo se z ekipo in imeli ogromno težav. Ampak sem se iz tega ogromno naučil. Po tej predstavi sem začel delati monodrame, ker sem videl, da imam očitno problem s tem, da se mi je zdelo, da moram vedeti vse in imeti odgovore na vse. In seveda na marsikaj nisem imel odgovora, zato sem se pretvarjal in nisem bil fer do ekipe in sem jo slabo vodil. Ugotovil sem, da bi bilo bolje imeti par procesov ena na ena z igralcem. Ti so vsak na svoj način zelo pomembni.«
»Davide Grassi in Igor Štromajer sta delala pri projektu Problemarket. Davideja sem poznal že prej. Ker sem nekaj časa delal v oglaševanju, sta me povabila, da bi si izmišljeval imena oddelkov v tej 'firmi'. Zelo dobro smo se imeli. Onadva sta imela vlogi šefov, potem pa sta potrebovala še člane odpravnega odbora, in ker sem že igral, sta me povabila, da igram vodjo marketinškega oddelka. Potem smo prirejali performativne dogodke: javne seje, podelitve umetniških nagrad ... Ta zgodba se potem nadaljuje, ko sva se jima pridružila z Bojano Kunst. Takrat je bilo v medijih veliko govora o terorizmu in poimenovali smo se Silent Cell Network. To je bil multimedijski projekt. Eden od dogodkov je bil ugrabljanje nekega plesalca ponoči v Ljubljani pred RTV-jevo kamero, ki je snemala ulico, in posnetki so se prenašali po televiziji po končanem programu. Vso noč smo z avtom repetitivno ugrabljali tega plesalca. To je potekalo v živo, pozneje je bilo zmontirano. To je le en dogodek, teh drobcev je bilo veliko. Poleg brainstormanja sem bil večinoma še v vlogi performerja. To je bil velik užitek. Pozneje je bilo to sestavljeno v razstavo. Nato pa je šlo bolj v smer reenactmentov, kar je Grassi počel še naprej.«
»V Dejmo stisnt teatru sem bil sprva predvsem igralec, in potem sem na neki točki odločil, da grem režirat. Odločitev je bila hkratna: da bom režiral predstave Dejmo stisnt teatra in da bom študiral režijo na AGRFT. Moja prva režija je bila Diareja pod Slovenci, komedija po stripu enega mojih najljubših avtorjev, zame najboljšega slovenskega komediografa, striparja Tomaža Lavriča.«
»S FDV-ja sem bil navajen, da pri nekaterih predmetih vprašam za literaturo in potem ne obiskujem predavanj. Tako sem po koncu uvodne ure teorije režije pri profesorju Tonetu Peršaku vprašal za seznam literature. Najprej mi je povedal, da predava večinoma iz svojih zapiskov. 'Ampak prej ste omenili neke knjige, a bi jih lahko samo našteli?' vprašam. On pa je odgovoril: 'Ne berite teh knjig, to so res debele bukle.' Takrat je bil predsednik PEN-a! Tako sem naredil prvega iz serije teh performansov – enkratni dogodek, kjer sem v knjižnici nabral debele bukle o teoriji in zgodovini gledališča in jih z napravo za vakumiranje pakiral v črne vreče za smeti in jih zlagal v vitrino v dramaturški učilnici. Tone Peršak je potem slišal za ta performans in rekel, da sem ga čisto narobe razumel. Pa sem mu odgovoril, da sem ga čisto prav razumel, celo citiral sem ga. On pa je odvrnil, da je to čisto vzeto iz konteksta. Ta performans je bil en tak uvodni zamah.«
»Svoj zavod sem odprl, ko sem prišel na Akademijo, ker sem imel plan, da začnem z njim nabirati reference, ki bi jih potreboval za poznejši štiriletni razpis. Ta zavod je imel zelo malo denarja. Pozneje smo ga razširili in v njem so sodelovali umetniki z zelo različnih področij. Ravno takrat pa so zelo omejili programske razpise in je moral imeti zavod določeno primarno dejavnost. Ker smo bili zelo razpršeni, na razpisu nismo bili uspešni. Potem sem zavod hotel zapreti, ampak je Tina Smrekar, ki je bila del njega, rekla, da bi ga rada s Špelo Čadež vodila naprej in tako je dobil novo življenje.«
»Emil Hrvatin je kar pomembno vplival name; bil je eden redkih velikih režiserjev, ki je delal zanimive stvari in se človeško obnašal. V solzah sem pristopil k njemu na performansu, ki ga je imel v gledališkem muzeju, in mu povedal, da bi mu rad asistiral. In je rekel, da me bo ob naslednjem projektu poklical. Res me je.«
»Vzporedno z Akademijo sem obiskoval Maskin seminar, ki ga je takrat vodila Bojana Kunst in to je bilo noro. Gledali smo posnetke sodobnih uprizoritev, bila je zelo razgledana in to je močno vplivalo name.«
»Kot zunanji dejavnik je zelo pomembna tudi Kapelica v 90. letih. Čeprav me takrat gledališče sploh ni zanimalo, sem jo obiskoval zelo pogosto.To je šlo nekako skupaj: hardcore v glasbi in v body artu. Sam tega takrat sploh nisem povezoval z gledališčem.«

KOLOFON

Pripravili: Primož Bezjak, Branko Jordan, Tanja Radež, Katarina Stegnar, Metod Zupan, Tery Žeželj
Oblikovanje: Tanja Radež
Produkcija: Špela Kopitar
Tehnična podpora: ekipa Stare mestne elektrarne
Foto: Nada Žgank

Premiera: 14. november 2022

Pretekle postavitve:
15. november 2022
17. februar 2023
18. februar 2023

»Zgodba Dejmo stisnt teatra je ključna za to, da se sploh ukvarjam z gledališčem. V srednji šoli me gledališče namreč sploh ni zanimalo. V tistem času sva s prijateljem pogosto hodila na punk koncerte, štopala po svetu ipd. On je hodil na viško gimnazijo in se tam ukvarjal z gledališčem. V bistvu je Rok Košir naš ustanovitelj: on je takrat združil svoje prijatelje z Gimnazije Vič in Vrhnike. Nas Vrhničane je povabil tako, da je rekel, da bo ogromno žuranja in da bomo hodili na turneje, tako kot bendi. In tako nas je prepričal. Skupaj z njim smo naredili eno predstavo, on je potem odšel, mi pa smo nadaljevali.«
»Delal sem dve ločeni in zelo različni predstavi: Študijo za zadnjo egoistično predstavo in Zadnjo egoistično predstavo. E.P.I. center pa je imel ogromno težav zaradi naslova predstave, ker so mislili, da je to vse ena predstava. Ta študija je bila potem moja naslednja prelomnica, ki kaže neki interes za kritiko, širšo javnost, začel sem se bolj zanimati za likovno in vizualno sceno ...«
»Zelo pomembno je tudi, da si je naš mentor na faksu, Dušan Jovanović, vzel sobotno leto in nas je imel v prvem letniku asistent Sebastijan Horvat. Tisto leto je zelo vplivalo na vse, na to, kar sem delal potem. Sebastijan je namreč rekel: 'Dvajseto stoletje moramo obdelati, ne moremo se pretvarjati, kot da ga ni bilo, in mižati.' In je oživil režijski seminar, kjer sva s sošolcem Juretom Novakom študirala ključne režiserje 20. stoletja in pripravljala vaje glede na tehnike, ki so jih ti režiserji uporabljali.«
»Bližje sem tistemu, ki da denar. Okolje je takšno, da če hočeš preživeti, greš tja, kjer je denar. V bistvu je zelo malo gledališč, v katera se vračam, ali pa se vanje vrnem le enkrat. LGL je izjema. V kreativnem smislu se sam nisem nikoli počutil, kot da nekam zelo pripadam. Zdi se mi, da se ne morem in niti nočem popredalčkati. Je pa tako, da mi je bilo tam, kjer sem dobil proste roke, da sam predlagam in izberem, kaj bi delali, v bistvu potem lažje delati. Sem pa kdaj tudi 'rent-a-režiser', kot sam to poimenujem, ko sprejemem delo, ker ga je nekdo ponudil, in si potem vsekakor to poskušam čim bolj prilagoditi, sebi in svoji logiki. Ampak včasih stvar pač narediš zaradi denarja, zato da lahko plačaš račune. Seveda pa se jo trudiš dobro narediti. So mi pa večinoma več pomenili projekti, kjer sem sam lahko zbral temo, sodelavce ...«
»Bil sem asistent pri predstavi We are all Marlene Dietrich FOR. To je bila zelo dobra in zanimiva izkušnja: mednarodna koprodukcija, sorežija Emila Hrvatina in Erne Omarsdottir.«
»Moj sošolec z Akademije, Jure Novak, je bil takrat že nekako v Gleju, skupaj z Ingo Remeta in Simono Semenič. Takrat so se odločili, da bodo prevzeli Glej in se dogovorili z MOL-om, da naj se Glej ohrani. Jure me je pozneje, ko Simone ni bilo več tam, povabil, naj se mu pridružim, ker potrebuje še kakšnega sogovorca. V pol leta pa je gledališče zapustil in sem ga prevzel jaz. Ko sem začel, sem rekel, da bom tam tri leta, potem pa objavil razpis – in točno tako je bilo. Med delovanjem v Gleju sem ga poskušal predrugačiti – v produkcijski center za letne rezidence. Bil je nekakšen konsenz, da smo odprli eno letno rezidenco, ker bi bilo to preekstremno, preveč tvegano za razpis. Jaz pa sem želel imeti samo to. To je v bistvu ostalo še od takrat, pozneje so to razširili na triletni program.«