Je radost II je (morda generacijsko in tudi žanrsko redek) poskus optimizma, ki ne gradi na iluzijah in naivnosti, temveč izhaja iz realnih zmožnosti. Je (uspešen) poskus najti radost in z njo preplesti skupnost, povezati vse elemente prostora, vključujoč občinstvo. Naseliti celoten prostor z istim valovanjem, ki si ga delimo nastopajoči, scenografija in gledalke_ci. Valovanjem, ki prehaja med telesi in predmeti v dvorani, ki se širi in ne nazadnje gradi simbolni gledališki totem, sestavljen iz odpisanih kosov domačega pohištva, lokalnega fundusa in drugih elementov, kakršne v zaodrjih skrivajo gledališča, ter upanja, da je mogoče iti v višave. Predstava je gesta kontrapasivnosti in vseobsežnega graditeljstva, v katero smo vključene_i tudi gledalke_ci. Je mali gledališki rejv s svojim previdnim začetkom in pomirjenim koncem, ki pa je le začetek in uvod v še!
Predstavo so ustvarile_i magistrske_i študentke_i mednarodnega programa predmetnega in snovalnega gledališča na praški akademiji DAMU. Režiser, Aljoša Lovrić Krapež, je diplomiral iz dramaturgije na ljubljanski AGRFT (kjer je prejel študentsko Prešernovo nagrado) in nedavno s predstavo Je radost II magistriral na DAMU. Je tudi član kolektiva Počemučka.