Mrači se, september skorajda neopazno skrajša dan ravno toliko, da je treba premestiti časovni okvir sprehodov čez Rožnik. Na Rožnik grem skoraj vsak dan. Če v ljudeh najdemo pokrajine, v Agnes Varda plaže, bi v meni verjetno našli Rožnik. Pa vendar majhen košček, ki se razpenja nad kamnitim stopniščem, obiščem prvič. Park ima svojo prometno ureditev, po kateri se sprehajalci zelo radi ravnamo. Vem, da sem že bil blizu te izbrane pokrajine, najbližje v tistih nekaj poletnih nočeh, ko se travnik pod njo spremeni v festivalsko prizorišče. Ob pokrajini je pot ena tistih skrivnih, a dobro uhojenih gozdnih poti, ki se jim je sicer ob večernih urah bolje izogniti, zaradi kopice komarjev. Njena skrita lega, pripadajoče stopnice in klop na skrajnem koncu, kjer se pridruži eni glavnih rožniških vpadnic, sta v večernem hladu zatočišče dveh parov zaljubljencev. Odkriti izbrani košček ni najlažji zalogaj, modrina volne je že hudo zbledela, prav tako je manj razpoznavna v globokem zelenju, ki zaenkrat še prevladuje pogled. Če se ne mudim predolgo, lahko še ujamem sonce na vrhu, izbrana lokacija pa najverjetneje najlepše zaživi v tistih jutranjih urah, ki so večini nas, navkljub trudu in sanjam o zgodnjem vstajanju, izven dosega. Iz tal, ki jih, če malo bolj osredotočim pogled, ne prekriva rjava prst, temveč suho listje (verjetno žrtev poletne suše in prihajajoče jeseni), se dviga kopica majhnih dreves, bolj bilk kot karkoli drugega. Le-ta verjetno ne bodo nikoli dočakala starosti velikih dreves, ki jih obdajata. Če stopim na samo sredino vidim, kako zelo negozden sem v tem parku in se vanj zagotovo ne bi odpravil vsak dan, če ne bi bil tako lepo urejen. Navkljub temu si ne morem kaj, da me ne bi zmotil pogled na oguljeno ploščad gradbišča, obdanega z rdečo mrežo, četudi naj bi iz nje v bližnji prihodnosti izraslo letno gledališče. Gozdnata pot in pripadajoče stopnišče namreč ustvarjata vtis, da bi znala kaj hitro tudi tu nastati ena izmed tistih rožniških širokopasovnic, preko katerih se dnevno sprehodi stotine športnih copat. Potem bo verjetno odstotek odraslih dreves še manjši. Jutri bo dež in zagotovo ga gozd potrebuje, četudi zapuščina neurij še vedno v okolici ustvarja vtis divje narave. Polomljene veje in razgaljene korenine. Palimpsest preteklega poletja. Nemogoče je podati njegovo končno diagnozo, ali je bilo presuho ali prenasilno mokro. Navkljub vsemu je nekaj preživelo. Ko se spet priključim ritualizirani poti proti vrhu in si čez ušesa poveznem slušalke, se mi zazdi, da v resnici nisem videl čisto nič od te pokrajine, ki naj bi jo opazoval. Če že, sem iz njenega očišča malo drugače videl okolico.