Ker v neposredni bližini potekajo gradbena dela na Plečnikovem amfiteatru, je danes še posebej izstopajoča zvočna krajina prostora. V nepredvidljivih razmahih se izmenjujejo ritmični ali manj elegantni vzorci – topi udarci stroja, visoko brnenje, ki odmeva, drugače topi udarci roke, nizko brnenje. Kolesarke nekaj deset metrov stran zaradi hrupa ne slišim, ne slišim niti para, ki se ob dvigu po bližnjih stopnicah drži za roke in se, po izrazih sodeč, ljubeznivo pogovarja. Ograja, ki minuto hitre ali dve počasne hoje proč označuje prostor gradbenih del, je oranžne barve, kakor je oranžna tudi Lota, ki veselo skače sem in tja in se z lomastenjem po prav tako oranžnem listju na tleh večkrat približa in prebije moj zvočno izoliran balon. Tudi bager je oranžen. Oranžna bagra in ograje kriči in opozarja nase tiste z okvaro ali slušalkami, Lotina oranžna je topla in navihana, kot je tudi Lota, ki se ji je ravno na rep prilepil list. Zdaj z njim maha okoli. Oranžna listja je izsušena in utrujena, trava za njim pa vibrira zeleno zdravo in živo. Ker listje pada eno za drugim že celo poletje kot puške v koruzo – letos tudi suho oranžne barve, zelena deluje kot tujec vsiljivec. Lota, ki je ob koreninah delno ozelenelega, delno pooranženelega drevesa skopala luknjo, leži na hladni mili zemljici in me opazuje s vprašanjem, kaj počnem. Jaz gledam zdaj Loto zdaj travnik, ujet med dve oranžni polji, in zeleno sprašujem isto. Puška poči, sraka pade – natančneje Loto požene na noge in presenetljivo hitro daleč proč oster zvok kratkih trkov stroja v zemljo in glave v pesek, zato se brez odgovora zelene vdam, in odidem tudi jaz.