Nadir Sönmez:

DIYARBAKIR. TURIZEM. ROMANTICIZEM. AKTIVIZEM.

performativno predavanje

Delni prevod v slovenščino

1. Diyarbakır je kurdsko mesto na jugovzhodu Turčije. Leta 2022 sem tam štirideset dni raziskoval novejšo zgodovino aktivizma LGBTIQ+ v mestu. Pomembno je bilo, da sem se zavedal svojega statusa avtsajderja, zato sem se odločil, da bom o vseh izkušnjah pripovedoval z avtobiografskega vidika.

Zelo me je ganila solidarnost med aktivisti LGBTIQ+ v Diyarbakıru. Pomislil sem na to, kako mi je neka druga različica te solidarnosti pomagala pri moji karieri. V prvem delu predavanja se osredotočam na gejevsko povezovanje oz. mreženje.

2. V Turčiji zlasti verski mediji na nekatere primere »gejevskega lobiranja« gledajo kot na grožnjo vrednotam naše družbe. S pomočjo narativa o gejevskem mreženju bom razkril osebo, ki stoji za gejevskim lobiranjem.

3. Ta fotografija in besedilo sta iz enega največjih turških časopisov. Na sprejemnem izpitu za srednje šole leta 2003 sem bil drugi med 600.000 dijaki. Tako sem študiral na srednji šoli Galatasaray, kjer sem naredil francosko maturo. Na ta trenutek gledam kot na srečno okoliščino, ki je spodbudila moj vzpon po družbeni lestvici. Pred tem sem bil dejansko otrok iz družine s finančnimi težavami. Preden sem postal »privilegirani Turek« v Diyarbakıru, sem bil torej »siromaček«.

4. Na srednji šoli Galatasaray sem bil član gledališkega krožka. Uprizorili smo igri »Le Balcon« in »Les Bonnes« Jeana Geneta. Zaradi odkritja Geneta sem se odločil za študij gledališča in za univerzitetni študij sem se preselil v Pariz.

Med tamkajšnjim študijem sem veliko hodil ven v Marais. Nekega večera sem v gejevskem baru srečal Matthewa Brookesa, ki me je hotel fotografirati. Tako je moje prve fotografije posnel mednarodno priznani modni fotograf.

Njegovo fotografijo sem dal na svoj profil na Facebooku in prek Facebooka stopil v stik s Christophom Honoréjem. Po naključju je ravno takrat iskal igralce za svoj novi film. Na avdiciji leta 2012 sem dobil vlogo Merkurja v njegovem filmu »Metamorfoza«.

Tistega leta sem spoznal tudi Daniela Jeanneteauja, gledališkega režiserja. Nekaj mesecev sva skupaj vadila.

Ko sem se prišel nazaj v Turčijo, se osem let nisem mogel vrnit v Pariz. Leta 2020 sem napisal gledališko igro v francoščini in Jeanneteauja, ki je vmes postal direktor gledališča Théâtre de Gennevilliers, zaprosil za priporočilo. Dobil sem umetniško rezidenco v umetniškem kompleksu Cité Internationale des Arts.

5. Za svojo predstavo sem potreboval dva igralca.

V filmu Sauvage sem opazil Erica Bernarda in ga kontaktiral po Facebooku. Opisal sem, kako sta me navdihnila njegova seksapilnost in moškost. Odzval se mi je, poslal sem mu besedilo in privolil je v sodelovanje.

Zelo mi je všeč film »Knife Heart« režiserja Yanna Gonzaleza. Z njim sem stopil v stik prek Instagrama in srečala sva se v kinu. Povedal sem mu, da potrebujem igralca, starega okoli 50 let, in povezal me je s svojim prijateljem, dramaturgom Christophom Pelletom.

Christophe Pellet je prebral mojo igro in privolil v sodelovanje pri predavanju.

6. V Cité Internationale des Arts smo prebrali našo igro.

Predstava govori o gejevskem umetniku iz Turčije, ki dela na projektu za predstavitev Turčije na beneškem bienalu. Njegov projekt je gejevski pornografski film, ki skozi spolne fetiše obravnava politične dogodke v zgodovini Turčije, Armenije in Francije.

7. Kot otrok sem bil revež, zdaj pa sem postal nekdo, ki sodeluje z razvpitimi francoskimi gejevskimi umetniki. Scenarij za to predstavo je napisala moja mentorica Ruşen.

Prav ona me je usmerila na srednjo šolo Galatasaray in mi pomagala pri vpisu na eno najbolj naprednih institucij v Turčiji. Resnično verjamem, da me je zavestno spodbudila k izbiri srednje šole Galatasaray, ker je začutila, da sem gej, in je želela poskrbeti, da bom v varnem okolju.

V Diyarbakıru sem spoznal umetniškega učitelja, ki mi je pripovedoval o svojih kvir dijakih.

Zahvaljujem se njim in svoji učiteljici Ruşen.

8. V Diyarbakıru me je navdušilo to, kako sem se počutil ob pogovorih z ljudmi. Prijateljem sem nenehno govoril, da se rad pogovarjam s tukajšnjimi ljudmi. Potem pa se mi je to zazdelo problematično. Začutil sem belsko krivdo, da se mi zdijo simpatični zaradi prijetnega ritma v njihovi turščini.

Med tem procesom sem bral o kulturi dengbej in vrednosti ustnega izročila v kurdski kulturi. Morda je bila mirnost, ki sem jo občutil med pogovori z njimi, kulturno potrjena.

V Istanbulu sem se v neki galeriji z neko žensko pogovarjal o svojem raziskovanju v Diyarbakıru in o tem, kako tanka je bila meja pri iskanju pravega stališča ali komentarja. Rekla je: »Verjetno bodo začutili, kakšne namene imaš.«

V tistem trenutku sem začutil olajšanje. Odločil sem se, da je lahko v teh zahtevnih okoliščinah »dober namen« pravzaprav zelo preprosta metodološka osnova.

9. Hevjîn je prva kurdska LGBTIQ+ revija. Izšle so štiri izdaje, vse pa obravnavajo kakšno izmed pomembnih tem, kot so rasizem, pravice žensk, priseljevanje ...

Trans aktivistka Öykü v intervjuju pravi, da intelektualci zanje ne naredijo ničesar, ampak jih samo poslušajo.

Menim, da sam kot intelektualec delam več kot samo to.

10. Diako Yazdani je iranski filmski režiser kurdskega porekla, begunec v Franciji. Snema dokumentarec o Kojinu, homoseksualcu, ki živi v Iraku in je edini, ki dovoli, da ga posnamejo.

Yazdanijeve komentarje uporabljam za prehod na svoje konceptualne reference.

11. Turistične znamenitosti: Tukaj gre za gejevski spolni turizem v Braziliji. Zapomnil sem si del, ko sem izvedel, da so heteroseksualni spremljevalci uspešnejši od gejevskih, saj utelešajo večjo moškost za fantazije svojih strank. Tudi v Diyarbakıru sem se počutil kot seksualni turist, saj so zlasti ob večerih zunaj samo moški in v zraku je čutiti testosteron.

Etnografska srečanja: Etnograf, ki se ukvarja s praškimi gejevskimi subkulturami, pojasnjuje, zakaj je legitimno imeti spolne odnose z »objekti« njegovega študija. Imam srečo, da mi kot umetniku ni treba biti legitimen, ko imam spolne odnose s fanti, o katerih delam raziskavo.

Časovni preskoki: Tukaj je predstavljen kvirovski pogled na uporabo časa v predstavah. Sklada se s tem, kako si želim obravnavati temo kurdskega aktivizma LGBTIQ+: nelinearno, polno vtisov ter s sočasnostjo preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.

Robert Chesley: Odkril sem ga med svojimi raziskavami in postal je eden mojih najljubših dramatikov. Pisal je predvsem o gejevski skupnosti v San Franciscu pred in po krizi z virusom HIV. Njegov romantičen pogled na anonimne zveze za eno noč me je spodbudil k večjemu spoštovanju lastne seksualnosti.

12. To pesem sem našel, ko sem iskal homoerotično literaturo v kurdščini.

13. Babykilla, kurdska transvestitka, je nastopila na festivalu Queerfest v Diyarbakıru.

Šla je na praznovanje iranskega novega leta nauruz in zapisala svoje izkušnje.

14. Navdih za svojo magistrsko nalogo sem našel v zvokih, ki sem jih proizvajal med seksom. Moja teza je bila, da bi bila lahko analiza tega, kaj se dogaja s telesom in glasom med seksom, koristna pri tehnikah sproščanja glasu pri igralcih.

V izvlečku opisujem gejevsko analno spolno penetracijo. Predstava je na uradnem repertoarju visokošolske ustanove v Turčiji.

To dokazuje, da kot intelektualec počnem več kot zgolj poslušam.

15. Baki Koşar je kurdski novinar in pisatelj, ki je pisal o armenski in grški manjšini ter gejevskih subkulturah v İstanbulu. Svoje doktorske profesorje sem s svojimi zapisi o njem prisilil, da so ga spoznali. To je še en primer mojega aktivizma v akademskem svetu.