Krpanje nevidnega predlaga performativno, participatorno in poetično prakso kolektivnih akcij »krpanja«, s katerimi na različne načine »popravljamo« življenjska okolja sodelujočih v projektu.

Krpanja so po svojem značaju lahko zgodovinska, politična, ekološka, etična ali simbolna.

Lahko se navdihujejo pri praksah poezije, družbenega aktivizma, performansa, urbanizma, antropologije, arhitekture itd.
Krpanje nevidnega namreč ne želi poučevati o konceptih skrbi in celjenja, temveč jih odkriva in deli v imaginativnih, poetičnih, kolektivnih in metaforičnih akcijah.

Dandanes večino popravil zaupamo strokovnjakom (urbanistom, vzdrževalcem, arhitektom, inženirjem, zdravstvenim delavcem in tehnikom, odvetnikom in politikom), ob tem pa velikokrat prezremo in pozabimo, da je popravilo nekaj, kar je še vedno tudi del procesa grajenja skupnosti. Ne le kot del vsakodnevnih odnosov v skupnosti, temveč tudi kot del zamišljanja njenega prihodnjega življenja.

Tovrstna popravila resda ne morejo zaceliti ran naših svetov, morda pa lahko spremenijo naš individualni in kolektivni pogled na izkušnjo skupnega in nas napotijo k skrbi in podpori. S takšno prakso torej predlagamo izvedbeno zasnovo, v kateri povežemo različne ljudi, da bi delili raznovrstna zamišljanja skupnostnih popravil/krpanj, s katerimi lahko nadaljujemo še naprej, v neznano prihodnost.