Matija Ferlin: Staging a Play: Antigona
SPOŠTOVANI OBISKOVALCI! V SKLADU S POGOJI ZA OBISK KULTURNIH PRIREDITEV JE ZA OBISK DOGODKA V VELJAVI POGOJ PCT
V predstavi Staging a Play: Antigona koreograf in izvajalec Matija Ferlin nadaljuje premišljevanje koncepta solo predstav in razširjenega koncepta izvedb serije Staging a Play. Z izborom Antigone se je Ferlin odločil za pristop popolne scenske redukcije. Heterogenost likov v drami njihovih dramskih funkcij želi speljati na eno samo izvajalsko telo, pri tem pa ohraniti celovito pripoved in logiko dramskih situacij. S tem, ko Ferlin prevzame vloge vseh protagonistov in njihovih odnosov, izpostavi svoj izvajalski instrument – telo, gib in govor – nizu situacij na robu izvedbenih zmožnosti. Sceno izkorišča kot prostor za iskanje tistega neobstoječega, vsemogočnega, idealnega izvedbenega telesa, ki sočasno gradi in ruši, vzpostavlja in briše. V tem mono performansu režiser in izvajalec Matija Ferlin z iskrenim tveganjem vstopa v dekonstrukcijo konvencij drame in svojega izvajalskega habitusa z željo, da bi ustvaril koreografsko celoto izrazito rahločutne fizikalnosti in jo sopostavil govorjeni besedi.
Predstava Staging a Play: Antigona je nastala po Sofoklovi tragediji Antigona v prevodu Dona Taylorja.
Več: https://emanat.si/si/produkcija/matija-ferlin–staging-a-play–antigona/
Vstopnice: 10 € / 7 €
Sodelavci:
Koreografija in izvedba: Matija Ferlin
Dramaturgija: Goran Ferčec
Glasba: Luka Prinčič
Scenografija: Mauricio Ferlin
Oblikovanje svetlobe in tehnično vodstvo: Saša Fistrić
Kostumografija: Matija Ferlin
Grafično oblikovanje: Tina Ivezić, Matija Ferlin
Prevodi: Urban Belina
Podpora:
Produkcija: Emanat, Matija Ferlin
koprodukcija: Mediteranski plesni center, Svetvinčenat
Partner: Bunker, Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana, Istrsko narodno gledališče, Pulj
Finančna podpora: Mestna občina Ljubljana, Mesto Pulj, Ministrstvo za kulturo RH, Istrska županija, Fundacija Kultura nova, Ministry of Culture RS
Kritike:
Modra tekočina, ki kot indic začetka brizgne kot prelita kri, bolj kot bi bila nekakšen simbol (plemenitosti?), demonstrira, da ne bomo imeli opravka z reprezentacijo, ampak bodo gledališki znaki sledili neki povsem svoji logiki. Akcije nikoli ne bodo posnemale dejanj zgodbe in se bodo pogosto celo otresle kakršnekoli pomenske konotacije, čeprav bodo ostajale neestetizirane in zvedene na enostavne funkcionalne gibe, namenjene manipulaciji s številnimi scenskimi rekviziti, ali pa bodo suspendirane, tik preden bi se razvile v neko jasno akcijo, ki bi lahko izkazovala preveliko mero narativnosti. Ta iztaknjenost iz neposrednega upovedovanja telo osvobaja, čeprav ga v smislu podvrženosti koreografskim napotkom omejuje in terja dodatno disciplino. Tako telo mora iznajti novo, lastno korelacijo s prisotno naracijo, ki se pri Ferlinu tokrat izkristalizira v nekakšni kompozicijski logiki, ki jo telo sestavlja s predmeti. To je prej likovna kot pa življenje posnemajoča logika, značilna za dramski teater. Edino telo na odru zdaj ni preprost dramski lik, ampak je nekakšen akumulacijski stroj, ki se s prostorom in njegovimi elementi tekom zgodbe na razne načine sklaplja.
28.06.2018, Kriterij.si, Anti-gona, (anti-)Ojdipova hči, Pia Brezavšček
Antigona Matije Ferlina ponuja mnogo več pogledov kot samo spremljanje dramskega besedila in njegovo uprizarjanje na odru preko postavitev predmetov. Matija Ferlin je na odru kot neke vrste bog, saj ravno s premikanjem predmetov spominja na igrajočega se otroka, ki zaprt v svojem svetu ustvarja svoje svetove. Hkrati je na odru tudi kot oseba, ki naj bi preko izgovarjanja besedila utelešala vse like Antigone, a jih zaradi nikoli videne akcije izgovarjanja zares nikoli ne utelesi. Njegovo telo je na nek način skorajda nevtralno, saj ves čas pluje med različnimi liki, nikoli pa definitivno ne postane eden izmed njih. Posledično se tudi gib nikoli neposredno ne povezuje z izrečenim besedilom, zato lahko gledalstvo neobvezano bere dogajanje na odru. Morda zveni paradoksalno, a Matija Ferlin je ustvaril predstavo, kjer je besedilo (kot po navadi najmočnejše gledališko orodje) skozi glas močno prisotno in bi lahko uveljavljalo svoj narativ, vendar nad njim v Staging a Play: Antigona tokrat prevlada gib.
10.07.2017, Koridor, križišča umetnosti, Matija Ferlin: Antigona, Maša Radi
