Začetek prejšnjega stoletja sta zaznamovali dve »teroristični« skupini: raziskovalci osnovnih delcev človeške duše in raziskovalci osnovnih delcev materije. Freudovci na eni in jedrski fiziki na drugi strani so delovali kot majhne skupine, ki varujejo poslednje skrivnosti duše in materije.
Druga svetovna vojna se je končala z zmagoslavjem fizike. Eksplozija atomske bombe, ki je s strahovitimi posledicami končala neko obdobje v človeški zgodovini, je bila samo praktični dokaz tega, kar se zgodi, če razbijemo osnovne delce.
Še zmeraj pa ne vemo, kaj se zgodi, če razbijemo osnovne delce človeške duše, in kako to narediti, ker še nobena država ni bila pripravljena vložiti v raziskave dušeslovja toliko denarja, kot je bila za razbitje atoma. Kajti kapitala ne zanima ozdravljenje duše, kapital se redi od neumnosti ljudi.
Problem dokončnega razodetja človeške družbe je v tem, da se nihče ne posveča osnovnim delcem zgodovinskih napak. Kar naprej se melje o idejah in o različnih svetovnih nazorih in praksah, ki so povzročile, da so se ljudje spopadali, kot bi šlo za prepire med dvema filozofskima šolama, ne pa za skupek naključij, napak in spodrsljajev, ki so posameznike spremenile v nič hudega sluteče žrtve.
Zgodovina dokazuje, da je telo zlahka uničiti in zgodovina dobro skriva metode razstreljevanja duše. Kdo so ti ljudje brez obraza, ki so se ob napačnem času znašli na napačnem kraju, ki so nad njih poslali pobesnele eksekutorje in so spremljali vsak njihov korak, vsak njihov glas, da bi jim razstrelili dušo, zato da je danes svet tako krasen in koristen nam barabam, ki smo še ostali?
Kolofon
Režija: Matjaž Pograjc
Ustvarjalci in izvajalci: Betontanc in Umka.LV (Primož Bezjak, Daša Doberšek, Branko Jordan, Andris Kalnozols, Marcis Lacis, Katarina Stegnar, Gints Širmelis-Širmanis)
Glasba: Silence in Ugis Vitins
Dramaturgija in zgodba: Andris Gauja
Lutke in objekti: Barbara Stupica
Koreografija: Branko Potočan
Kostumografija: Mateja Benedetti
Oblikovanje luči: Tomaž Štrucl
Oblikovanje tona: Jure Vlahovič
Izvršni producentki: Ira Cecić, Maija Pavlova
Organizatorka gostovanj: Maja Vižin
Produkcija: Bunker Ljubljana in New Theatre Institute of Latvia
Predstavo so omogočili: Ministrstvo za kulturo RS, MO Ljubljana, Ministrstvo za kulturo RL, MO Riga, State Culture Capital Fundation, Theorem in program Culture 2000
Izvedbe
Premieri:
- Svetovna premiera: 25.maj 2006, Independent theatre “Skatuve”, Riga, Latvija
- Slovenska premiera: 15. maj 2006, Stara mestna elektrarna, Ljubljana
Ponovitve:
- Ljubljana, festival Mladi levi, Avgust 2006
- Ljubljana, Stara elektrarna, Oktober 2007
- Maribor, 42. Borštnikovo srečanje, Oktober 2007 – nagrada za kolektivni ustvarjalni dosežek
- Novo mesto, Anton Podbevšek Teater, Oktober 2007
- Bremen, Schwankhalle, festival Theater Fuer Alle: Give as much as you can, Oktober 2007
- Ljubljana, IETM
- Ljubljana Rehearsing Freedom on Stage, Maj 2008
- Palmela, International Festival of Street Art, Julij 2008
- Groningen, festival Noorderzon, Avgust 2008
- Maribor, festival Drugajanje, November 2009
- Ljubljana, Stara elektrarna, November 2009
Tehnične zahteve
Oder (gif)
Luči (gif)
Tehnični rider (doc)
Fotografije za press
 |
|
 |
|
 |
Kritike
Tanja Lesničar Pučko, Pokaži svoj obraz, Dnevnik, 14. 6. 2006 (pdf)
Adela Vuković, Razgaliti svoj pravi obraz, Finance, 14. 6. 2006 (pdf)
Gregor Butala, Zamujena priložnost, Dnevnik, 29. 8. 2006 (pdf)
Blaž Lukan, Predstava v imperativu, Delo, 20. 6. 2006 (pdf)
Betontanc skupaj z latvijskimi umetniki navdušili, Večer, 1. 9. 2006 (pdf)
