Pia Brezavšček, Barbara Krajnc Avdić, Saška Rakef: Idealna

Zvočna igra o materinskem mitu, premiera

Moja maternica je sveta mašina,
ključnega pomena za družbo in državo.
Moje prsi so vodnjak življenja,
hranijo njo in njega,
mastitisu navkljub.
Sem posoda prvega kakovostnega razreda,
najboljša, naravna, edina,
najčistejša cvetka raja,
krasni sončni svit, čudež razplojevanja,
garancija narodovega blagostanja.

Pridi. Napolni me nežno.
Stopi z mano.
Stopi se z mamo.

Pridi.
Interdisciplinarna raziskava o (ne)spremenljivosti pogledov na materinstvo.

Vstopnice: 7 EUR, 5 EUR (študentje, upokojenci)

Foto: Nada Žgank

Beton Ltd.: ICH KANN NICHT ANDERS

SPREMENJEN DATUM!

Dvorana športnega društva Tabor (Tabor 13)

“Ich kann nicht anders pusti vtis uprizarjanja nekega temeljnega eksistenčnega strahu, nemoči in občutka nelagodja, ki ga po ogledu tudi odnesemo s seboj. Forma je zgrajena na dramskem, temelji na odličnih igralskih zmožnostih treh avtorjev/igralcev/performerjev …” Nenad Jelesijević, Radio Študent (več …)

Adonis Nébié: DUH

Tema predstave je dvojnost, ki včasih nastane med telesom in umom: bolezen. Kaj se zgodi, ko se telo več ne zaveda umske bolečine in realnosti tega stanja? Vprašanje vodi k širšemu raziskovanju o rojstvu gibanja: Ali je gib enak, če je izveden zavestno ali spontano? Kaj se zgodi, ko telo prevlada nad umom, in obratno? V Duhu je telo v protislovju s samim sabo, je raztrgano, ujeto v notranji konflikt, ki ima svoj prostor v odmevu.

Urândia Aragão & Momar K. Ndiaye: ČLEN 19

Foto: Urândia Aragão

Kadar se ob srečanju z drugim počutimo čudno, se pokaže nekaj, kar je onkraj sporazumov, konvencij, pričakovanj in osebnih nasprotij. To, kar izrečemo in česar ne izrečemo, sodi v grajenje podobe nas samih za druge. Tako nastajajo pričakovanja, ki nas poganjajo v dialektiki iluzij, fikcije in realnosti. Maske, ki nam enako lahko služijo ali nas tlačijo, so postavljene pod vprašaj … V takem trenutku se odločamo, ali jih obdržimo ali opustimo. Mar v tem opuščanju doživljamo nekaj, kar je blizu stanju zavesti in svobode?

Via Negativa: DEVETA

Foto: Madster

Galop skozi Beethovnovo Deveto simfonijo. Od absolutizma do socializma … Od defetizma do optimizma … Od populizma do vulgarizma … Dobrodošli v hlevu humanizma.

“Pol ljudje, pol konji. Performerji, ki mislijo konje. Pet golih performerjev sedi na stolih in galopira. Iz zvočnikov odmeva Oda radosti. Veličasten prizor.” Jedrt Jež Furlan, Fokuspokus (več …)

Leja Jurišić & Teja Reba: IDEAL

Foto: Petra Veber

Plesni performans za »dve performerki, kopico patriarhalnih polzvezdnikov in posteljo« nosi pomenljiv naslov Ideal kot ironična hrbtna stran nanizanke medčloveških odnosov, ki vedno potekajo po določeni inerciji – in potem znova. In znova. Samoumevnost razpoložljivih subjektov na dosegu roba postelje iz vsakodnevnega vzorca tako postane naddoločujoče »zlato pravilo« takšnih ali drugačnih življenj, ki jih živimo. Kot pogled v Hitchcockovo spalnico skozi njegovo lastno Okno. (več …)

Beton Ltd.: ICH KANN NICHT ANDERS

Dvorana športnega društva Tabor, Tabor 13, Ljubljana

Foto: Toni Soprano

Avtorsko poetiko kolektiva Beton Ltd. (Katarina Stegnar, Branko Jordan, Primož Bezjak) zaznamujejo iskanje osebnih vstopov v globalna vprašanja, iskanje novih, hibridnih formatov uprizarjanja in mojstrsko obvladovanje uprizoritvenih tehnik. Ich kann nicht anders je njihova peta predstava, kjer nas kontrapunkt med popolno intimo in odzveni globalnih dogodkov spomni na tezo Srećka Horvata, da je prava revolucija vedno revolucija vsega, vseh družbenih odnosov, tudi najbolj intimnih. (več …)

Beton Ltd.: VSE, KAR SMO IZGUBILI, MEDTEM KO SMO ŽIVELI

Foto: Borut Peterlin

Drzen glamur in vrhunski šov; veličastne stavbe in čas, ko je vse mogoče; so to le sanje, ki pripadajo preteklosti?

»Zdaj že prepoznavna ustvarjalna drža kolektiva Beton Ltd., ki se kaže v sprotno odzivnem in komunikativnem komentiranju časa in sveta, v katerem ta hip živimo, se v projektu Vse, kar smo izgubili, medtem ko smo živeli izriše tako, da podobo aktualne sedanjosti postavijo ob bok preteklosti. (več …)

Vitkar zavod – Branko Potočan & Fourklor: ŽEPI POLNI ZVEZD fizično gledališče

Predstava pripoveduje o malih ljudeh velikega srca. V njem so zgoščene usedline njihovih življenj. Mnogi živijo preprost vsakdan. Zdi se, da so zadovoljni, a v resnici ni čisto tako. Zato začnejo njihove potisnjene skrivnosti uhajati na plan. To so kratke zgodbe, navržene, kot slike iz življenja. Nimajo velikih zaključkov, a so preproste, ker govorijo o znanih stvareh, o neuresničenih ljubeznih, o žalosti in strahovih. Rdeča nit predstave je vrv. S svojo fizično prisotnostjo kot z metaforiko varuje, povezuje, prepleta in odvezuje. Kot metafora, kot namišljena resničnost. Življenje je kot cirkus, cirkus je odsev življenja.

Foto: Drago Videmšek

(več …)