“Bernarde Albe ni več. Včeraj so jo pokopali. Včeraj je odzvonilo njeni duši.
Danes so njene hčerke sežgale svoje črne obleke, polomile svoje črne pahljače in si razbile nevidne verige, s katerimi jih je zaklenila njihova mater.
Danes so šle jest lubenice k mestnemu vodnjaku. In še preden je odbilo poldne so prihiteli moški, veliko moških. Ženske so si razpustile lase in moški so sneli klobuke. Sredi njih je stal žrebec, dvakrat tako velik kot cerkev na trgu. Boben je udarjal, ko so se igrali med oljkami, dokler jih ni čisto gole odnesla reka …”

Mislim, da napačno govorimo o krizi gledališča. V krizi je življenje, ne gledališče. Če mislite enako, boste videli, da je to v resnici slogovno vprašanje. Gledališče, ki se opira na mimetični koncept, na podpiranje resničnosti, kar je v realizmu v ospredju, in matrica gledališča, prilagojena in podrejena takšnemu konceptu, sta bili skupaj s slogovnim konceptom nujni in sta dali velika dela.

Zato mislim, da je treba najti nove smeri gledanja, da ustvarimo novo matrico. Ljudje poskušajo na različne načine. Nekateri gredo v avanturo, opuščajo fabulo, kar se mi ne zdi najbolj plodovito. Sem Slovan. Drugi se dokumentirajo, kar se mi ne zdi zanimivo, ampak predvidljivo. Sem namreč Mediteranec. Tretji se premikajo po tanki liniji natančnosti, kar se mi zdi dovolj športno, ne pa dovolj erotično. Sem Balkanec …

Jaz sem poskušal nekaj drugega: uvesti vsem dobro znano in uporabljano obliko, čeprav v gledališču še neuporabljeno obliko leksikona. Leksikon zna uporabljati vsak otrok. Zakaj ne bi ustvaril predstave v obliki leksikona? Ta ima svojo zgodbo in potem ga lahko berete in premetavate, kakor želite. To je ideja. Realizacija pa včasih precej zapletena, ker sem moral predstavo narediti prehodno v vseh smereh, ne samo od začetka proti koncu, vsak prizor v predstavi je skonstruiran tako, da se lahko gleda kot prvi, zadnji ali katerikoli med prvim in zadnjim.

Podobno sem poskušal z gibom in celo sporočilom, da bi se končno ujel v zanko, ki ji pravim “neskončnost pogleda”, ker sem uspel narediti predstavo, ki ima toliko pogledov kot je število sedežev. Permutacije gledanja so torej neskončne tako kot so permutacije branja slovarja neskončne.

Matjaž Pograjc