Življenje je najboljše maščevanje
»In tiste dni bodo ljudje iskali smrt,
pa je ne bodo našli; in bodo želeli umreti,
a smrt bo bežala od njih.«
(Razodetje sv. Janeza ˞ 9,6)

Na pot smo šli počasi, previdno, z neko skromnostjo, skoraj previdnostjo, kot da bi bili vsi naši koraki, kretnje in pogledi enako pomembni, kot da bi bilo nujno tehtati, se stežka odločiti, šele potem stopiti, prepričani, da ljudje lahko potujemo iz mesta v mesto, iz dežele v deželo, nikoli pa ne moremo več nazaj v včerajšnji dan.

Besed nismo prodajali pod ceno, da bi ne ustvarjali praznega brnenja našega časa in v svojem molčanju smo si bali priznati, da se vrtimo v krogu in da naši koraki ne vodijo nikamor, razen k samemu sebi, kajti kako velika smejo biti Velika čustva v tistem trenutku, ko si izgubljen in hkrati prestrašen, da boš stopil na pobočje blaznosti in prebil ostanek bednega življenja v poslušanju hrupa, ki ga dela človek, ko ploska z eno roko? Ker če hoče pesniti o Velikih čustvih, je najbolje počakati, da minejo. Morda pride ta spokojni dan, ko zmoreš pregledati vso to patetiko in prešteti do pet, ne da bi se ustavil pri tri, ker bi ti lica zardela in dih pognal srce. Seveda pa si moral to patetiko nekoč nekje zapisati, drugače je izgubljena. Treba je predpisovati, kot to počnejo zdravniki, in pisati ter prepisovati. Šele potem nastane pesem, da iz labirinta ne moreš ubežati drugače kot z letenjem. Če letiš, pa imaš samo dve možnosti: ali boš padel ali pa boš kot Ikar letel preblizu sonca. Oboje je srečanje s smrtjo. Če si ta seveda želi srečanja s tabo … Mi smo ljudje, ki se jih celo smrt izogiba.

Za vsako generacijo je končni cilj nebo. Res pa je, da je več načinov, kako