tako kot koščki v mozaiku se v letošnjem programu dopolnjujejo in odražajo vprašanja, s katerimi smo se v Bunkerju ukvarjali zadnja leta. Kako skozi umetnost vzpostaviti polje idej in priložnosti, kjer se prepletajo teme, kot so ekologija, socialno vključevanje, sodelovanje, načrtovanje prostora, solidarnostna ekonomija ali kulturna politika?

Tudi letos smo se držali zavestne odločitve programske ekipe Mladih levov – da nikoli ne želimo vnaprej vsiljevati tematske osnove festivala, se postaviti pred umetnika in mu določiti vsebinski okvir, v katerega naj sodi; raje razvijamo odprto občutljivost, ki si dovoli prepustiti se presenečenjem in duhu časa. Skozi predstave letošnjega festivala se kot nekakšna rdeča nit vije resnična zaskrbljenost umetnikov nad našo prihodnostjo. Naj se ukvarjajo z okoljem, še bolj konkretno z naravo, s potrošništvom kot načinom življenja ali zgodovinskim spominom. Bolj kot intimne zgodbe posameznikov, tako značilne za prejšnje festivale, tokrat umetnike prvenstveno zanimajo družbeni odnosi in kako se z njimi angažirano sooča posameznik.

Na nekatere od teh problemov skušamo odgovarjati tudi mi z aktivnostmi v naši soseski Tabor, za katero smo ugotovili, da je neprepoznavna, mimobežna in brez prave identitete, da ljudje v njej pogrešajo zeleno in druženje. S skupnimi napori kulturnih, umetniških in izobraževalnih akterjev ter predvsem posameznikov v naši soseski skušamo obuditi občutek skupnosti, probleme obrniti sebi v prid in izkoristiti potencial, ki ga soseska ponuja.