Mark Požlep: Bolj čudno od raja
Pred nekaj leti se je prvenstveno vizualni umetnik Mark Požlep odpravil na turnejo, ki je bila na prvi pogled čudaška: s pianistom Igorjem Feketijo sta obiskala vrsto domov za ostarele po državah bivše Jugoslavije. Tam sta upokojencem odpela venček jugoslovanskih glasbenih uspešnic iz petdesetih in šestdesetih let.
Mark je Bolj čudno od raja že predstavil galerijsko, za kar je prejel tudi nagrado skupine OHO 2016.
Bolj čudno od raja je dokumentarni performans, nekaj med koncertom, potopisom in druženjem. Govori o staranju, o skupnih in ločenih usodah, o ponovnem vzpostavljanju razrušenih odnosov in podrtih skupnosti. Govori o generaciji, ki je v skupni državi preživela skoraj vse življenje, in tisti, ki jo je okusila zgolj v rani mladosti. O človeku in njegovi večni želji po spremembah, o neverjetni zmožnosti grajenja in uničenja. Govori o Marku in o vseh nas.
Kako se soočiti z resničnostjo, v kateri je vsak poskus razmišljanja zunaj prevladujoče družbenopolitične paradigme, ki se ponuja kot najboljša vseh svetov, zavrnjen kot zgolj otročja sanjarija? Kje so meje med poskusi zapuščanja utesnjenosti vsakdanjika in iluzorno utopijo? Kaj je tisto, kar nam po koncu velikih meta-pripovedi daje moč in motivacijo za nadaljevanje? Da bi raziskal te meje, se praviloma podajam na popotovanja, ki so obenem performans v trajanju in umetniško delo samo po sebi. Zanima me intenzivno raziskovanje procesov z namenom razkrivanja napetosti med politiko in poetiko, individualnim delovanjem in nemočjo. To popotovanje ni samo ilustracija ali metafora; je izkustvo; je prehajanje med resničnimi svetovi.
Zasedba
Nastopata: Mark Požlep, Igor Feketija
Koncept: Mark Požlep
Dramaturgija in videografija: Jure Novak
Scenografija: Meta Grgurevič
Kostumografija: Dajana Ljubičić
Oblikovanje luči in tehnično vodstvo: Grega Mohorčič
Izvršna produkcija in fotografije: Barbara Poček
Produkcija: Gledališče Glej
Video: Hana Vodeb
Izjave
“Glasbeni repertoar dogodka, že s samo tematiko besedil, generacijo prebivalcev domov za ostarele vzpostavi kot generacijo kopičenja spominov in obujanja preteklosti. Ravno to se izkaže za največji skupni imenovalec prebivalcev nekdaj skupne države, ki jih danes narodna identiteta ne veže več skupaj. Kar povezuje starejše širom republik bivše Jugoslavije je torej ravno neka kolektivna kulturna identiteta, ki je vanje vpisana, kaže pa se preko interakcije s pesmijo, kot sredstvom, ki omogoča uvid v generacijo.”
– Jernej Potočan, blog Borštnikovo srečanje
“Kot estetizirani odziv na premike, ki poskušajo družbeno solidarnost in univerzalno emancipacijo, ki jo je (vsaj v idejnem izhodišču) predstavljal jugoslovanski projekt, izbrisati iz doživetja preteklosti, da bi se omejila njena aktualnost, sta spomin in spominjanje predstave Bolj čudno od raja zatočišče pred vsakodnevno izkušnjo ranljivosti in izgube družbenosti. Družbena utopija se je premestila v preteklost, projekcije prihodnosti so postale njene kategorije, dosegljive prek spomina.”
– Rok Bozovičar, Alja Lobnik, Radio Študent
