Irena Tomažin Zagoričnik: Mes(t)o glasu – ODPOVEDANO

Predstava zaradi poškodbe ODPADE!

SPOŠTOVANI OBISKOVALCI! V SKLADU S POGOJI ZA OBISK KULTURNIH PRIREDITEV JE ZA OBISK DOGODKA V VELJAVI POGOJ PCT

Predstava Irene Tomažin Zagoričnik Mes(t)o glasu je nadaljevanje raziskovanja odnosa med telesom, glasom in prostorom, kjer se avtorica se s tremi soustvarjalkami posveča mnogoterim izvorom glasu, njegovi mesenosti, materialnosti in duhovnosti, njegovemu pomenu in mestu v vsakdanjem življenju.

Kako dopustiti, da se zgodi glas kot oživljanje in prisluškovanje mnogoteremu zvočnemu prostoru znotraj in zunaj posameznega in skupnega telesa? Telesa, ki posluša in rezonira s slišanim. Glas je včasih otipljiv in neposredno vstopa v telo, bližina tega mesta pa nam je zaradi pozabe in odtujitve naše najbolj mesene notranjosti čudno tuja.

VSTOPNICE
10 EUR / 7 EUR (dijaki, študenti, upokojenci) / 4 EUR (dijaki SVŠGUGL)
Spletna prodaja: https://tix.emanat.si/
Informacije in rezervacije: info@emanat.si

»S konceptom, ki v jedro postavlja glas kot izvorno točko, Irena Tomažin Zagoričnik razpre zgodovino molčanja, obenem pa se, namenoma ali pa ne, malce upre tudi prepričanju, da je molk sploh kdaj obstajal. Z domišljeno kompozicijo štirih žensk z glasovi in telesi v spazmatičnem postajanju, povezovanju in nato orkestriranem delovanju ter razkrajanju, da bi ponovno pričele, se ves čas poraja vprašanje: od kod pogon? (…) Kajti v tem performansu so one mesto glasu, one, in to pokažejo brez zadržkov, frontalno, pristopajo vse bližje, in kjer se poskusijo zaustaviti, se ponovno poženejo. Zato je tudi tako bistveno, da to ni glas ene, temveč njih štirih, ki so skupaj glas in ki resonirajo natanko v in ob drugi ter morda tudi sprožijo njen glas. In zaradi tako izvrstnega koncepta ter senzibilne, četudi neizprosne izpeljave si gre Mes(t)o glasu zapomniti kot enega izmed umetniških vrhuncev leta v tem mestu.« (Glas je bil pač prej, Nina Dragičević, Odzven, 2017)

»Bolj kot subjekti in njihova emancipacija je glavni junak sam glas in njegova vselej že emancipiranost, kolikor ni diskurz, kolikor ni povezan z jezikom. Prav v tem primeru lahko v njem opažamo nekaj univerzalnega, kar je skupno tudi živalim, mistikom, »histeričarkam«, kar preči užitke in bolečine raznorodnih skupnosti. (…) Razrašča se v mesto ali v telesne pokrajine, je globoko teksturirana. (…) Takšno predstavo je treba gledati, večkrat, v spominu ali v živo.« (Glas in jezik, Muanis Sinanović, Kriterij, 2017)